Kategorija: Kritika

 

Nina Kremžar: Dostop na odprto morje (Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti – revija Mentor, 2019)

Prvenec Nine Kremžar berem v času, ko se je svet znašel v karanteni. Na podoben čas je opozorila že avtorica v pesniški zbirki, kjer v pesmi prilagoditev omenja, da lirski subjekt išče karanteno. Pesmi tako iščejo svoje mesto pod soncem in uspelo jim je, da so se dobro zasidrale v slovenski literarni prostor. Pesniška zbirka z naslovom Dostop na odprto morje je izšla po uvrstitvi na prvo mesto na Festivalu Urška za mlade literate, pesnica pa se lahko pohvali tudi z mestom urednice pri literarni reviji Novi zvon. Spretnost z besedami je odkrila že v mladosti, tako je v svoji prvi pesniški zbirki združila izkušnje, občutke in znanje.

Ob sprehodu skozi vse štiri cikle pesmi pridemo od pradavnine, naših prednikov, do današnjega časa, ko se človek še vedno sprašuje o eksistenci. Prestopanje iz preteklosti v sedanjost in prihodnost je zabrisano, sedanji in pretekli čas se zrcalita v prihodnjem in nanj vplivata. Ustvarja se kontrast med tem, kaj je bilo nekoč, in kako na ta ista identitetna vprašanja gledamo danes, prav tako avtorica pokaže položaj današnjega človeka in aktualizira pereče teme ter v ospredje postavlja predvsem ljubezen in čustva. Rdeča nit, ki v pesniški zbirki povezuje misli, je čas, ki je oblikovan v spominih.

Besede, ki zbližajo čas in ga tudi izničijo, so vedno v premikanju. To lahko beremo v pesmi to ni dežela za tujce: »šla sem / v svetlo deželo / da bi začutila preteklost / ki diši po lesu / da bi razumela / stvari ki tečejo / ampak moje besede / so tekle čez druge mostove – spodaj / prazne struge …« Njena plovba z besedami pa lahko na trenutke kljub vsemu deluje zmedeno, ker pesmi ne sledijo kronološkemu zaporedju. Sodeč po naslovih s pesnjenjem začne v babilonu, konča pa leta 1991, čeprav se med pesniško zbirko znajdemo tudi v prihodnosti.

V pesmih je pomemben ritem, ki je oblikovan s premišljenim izborom besed in dolžino verzov, ta pa se od pesmi do pesmi razlikuje. Prosti verz tako pride do izraza že z opuščanjem velikih začetnic in ločil, ta stil pa vseskozi ni konsistenten, kar še bolj poglablja modernistično pisanje. Tako na drugi strani najdemo povedi, ki so prav tako razdeljene na posamezne verze skupaj z ločili in velikimi začetnicami. Med pesmima pol-ženska in o otroku ki se ni želel zibati, ki ju je avtorica vključila v isti cikel, je velik kontrast, ker prva vključuje ločila ter velike začetnice, druga pa ne.

Pesnica je v svojem prvencu nanizala številne glasove, ki pripovedujejo različne zgodbe. Zmožnost subjekta, ki izstopi iz ednine in se preseli v množino oziroma se sprehaja po kolektivnem spominu, je razvidna na ravni besed in domišljije, ki ustvarja nenavadni svet, kjer imajo posebno moč z metaforami dobro oblikovane podobe. V množini tako pripoveduje recimo v pesmi rdeče ceste: »tla raztegnemo kot prt / jih pogladimo z dlanmi / ležemo na hrbet in / pepel otresamo pod mizo …« V ednini pa lahko beremo pesem pol-ženska: »Rečeš mi, da ne vem, kako ljubijo ženske. / In res ne vem, ker sem le na pol ženska, / ki ljubi skoraj cele moške, ki si z mano polnijo pore …« Ker se literarni subjekt opiše kot pol-ženska, ni nič nenavadnega, da v nekaterih pesmih spregovori tudi moški glas. Večglasje tako funkcionira kot oddaljevanje od lastnih občutkov, globljih čustev, ki jih s pomočjo različnih glasov postavi v širši kontekst.

Sprva lahko poezijo Nine Kremžar beremo kot neke vrste pripoved, ki je ujeta v obliko poezije, a to ni težava, ker vsi elementi funkcionirajo in se med seboj dopolnjujejo ter gradijo celoto. Pesmi se tako sesedajo, izginjajo in razpadajo, spet znova vstanejo in pogledajo v daljavo. Nekatere z vse krajšimi verzi resnično tonejo, subjekt pa se prav tako v pesmi avtopsija sooči z lastno smrtjo, ki je za avtorico del življenja in vedno prisotna. V omenjeni pesmi piše avtopoetsko in pokaže naklonjenost modernistični poetiki. Ker sama beseda ne bo preživela, bo potrebno več. »Beseda je premalo, / pa so me zakrpali nazaj, / mi zašili kožo in me pustili / ležati tu pred vami / golo, razkosano, / objokano.«

Menim, da je zbirka izvirna in perspektivna, največja težava lahko nastane pri interpretaciji bralca glede kronološke zasnove. Kljub temu je pesnica s prvencem iznajdljivo in prepričljivo predstavila svoj pogled na poezijo in umetnost ter hkrati življenje, s svojim ustvarjanjem pa si še vedno utira pot naprej med izurjene in uveljavljene slovenske pisce. Vsaka pesem gre v svojo smer, išče pot na odprto morje in to je tudi čar pričujoče pesniške zbirke. Ali je takšna literarna raznovrstnost velik zalogaj za bralce, ki vsakodnevno ne posegajo po poeziji? Lahko je, lahko pa svojim mislim pustimo prosto pot, da plujejo po besedah in pomenih, ki v sebi skrivajo več, kot se nam zdi na prvi pogled. Pesniška zbirka namreč vključuje vse, od preprostih izrazov do tistih, ki jih morda bralec ob prvem branju ne razume (agape, sepija, minnaar), a se bo k njim gotovo vračal.

 

Brane Senegačnik, Pogovori z nikomer. Ljubljana: Slovenska matica, 2019

V odnosu s Senegačnikovo poezijo se bralec loči od konkretnosti podob in doživljajev tostranstva ter se potaplja globlje, v višjo, neizmerljivo dimenzijo, nekam za besede. V poplavi sodobne poezije, ki bodisi odseva kaotičen nesmisel bivanja bodisi ponuja zgoščene dogodke iz intimnega sveta, ob branju Senegačnikovih pesniških oblik najdemo red, ki pa ni dešifriran, temveč je uganka tako za bralca kot tudi za lirski subjekt.

Njegova sedma pesniška zbirka Pogovori z nikomer je nov korak na pesnikovi svojevrstni poti, ki s tradiciji približanimi oblikami, a od nje z namerno podrejenostjo vsebini vseeno spretno odmaknjenimi, ozavešča neujemljivost resnice, za katero pa nam daje občutek, da vseeno obstaja. V tišino odmevajoča vprašanja o obstoju sveta, pesmi in nenazadnje bralca nakaže že naslov, saj je vsaka pesem pogovor med lirskim subjektom in bralcem, slednji pa je že ob vstopu v zbirko označen kot »nihče«. Oznaka ne vsebuje poniževalne note, temveč povzame in naznani skrivnostnost bralčevega jaza in v njem vzbudi vprašanja o svojem bistvu, izvoru in obstoju.

Ontološka vprašanja se premišljeno stopnjujejo skozi cikle zbirke, od prve pesmi Uverture do zadnje Čez tisoč let (balada o vrbi in trsu). Vsak nov cikel namreč zajame novo bivanjsko entiteto, podrejeno uganki resnice, ki svojo rešitev raztaplja v skrivnostni časovnosti, dokler na koncu zavest o skrajni nejasnosti ne objame popolnoma vsega: od konkretnih sledov človekovega bivanja v tostranstvu (hiše, ceste) in naravnih pojavov (zahod, zarja) do medsebojnih odnosov, pesmi in časovnih razsežnosti.

Oprijemljive podobe, kot so hiše, drevesa, psi in vrane, v prvem ciklu Galerija zmeraj od abstraktnega niso ločene, temveč se z njim sinestetično spajajo v večno spokojno tišino in minljivost, kot bi bilo vse enega izvora. Ta se odlično izkristalizira v enem samem, zaključnem verzu pesmi Srebro iz Händlove flavte: »ker je človeka in je zvezd dejanje«. Zvezde kot simbol v poeziji kažejo na onstranstvo, obenem pa tudi na daljavo ter nedosegljivost in če je nekaj, karkoli, dejanje obojega, ta dva svetova združuje v eno samo večno uganko. Slednja s ciklom Notranjost pesmi v svoj spokojni molk zaobjame tretjo razsežnost – poezijo: »Besede, skoraj zraščene s tišino, / nikdar ne izruvaš jih povsem iz nje«, a vzdušje že stopnjuje v tesnobnost nevednosti: »V tem strašnem hipu živega miru / le tvoj drget ‘zakaj’ je in ‘zato’ – / in vase stopiš v milostni tesnobi.« Čeprav vsak naslednji cikel z novo razsežnostjo obogati samospraševanje in zamaknjenost v lastno bit, deluje kot nadgradnja prejšnjega. Na primer tretji cikel, Daljna slika, ki tesnobo na določenih mestih preobrazi že v grozo minevanja, vsebuje svet človeka, »zvezd« in pesmi, doda pa še temo tonjenja preteklosti in spominov v pozabo.

Cikli Spregatev smisla: Fragmenti, Dvakrat vse in Miti in ekfraze presenečajo z domiselnostjo izbranih področij obstoja. Prvi ozavešča obstoj jezika le kot dogovora in ne samega na sebi ter njegovo grajenje na neobstojni podlagi. Koga sklanjamo in spregamo, če sploh ne vemo, kaj pomeni »jaz« in »biti«? Cikel se zaključi s pesmijo Bomo, ki odstira minevanje kljub megli našega obstoja – vseeno ga zaznavamo celo bolj kot to, da smo in kaj smo.

Naslednji višek, idejnosti za besedami, ki bi ga nemara lahko označili celo za najvišjega, razgalja cikel Dvakrat vse, ki, podobno kot naslov zbirke, preseneča s paradoksalnostjo. Ta ne ostane nerazjasnjena, temveč svoj smisel dobi v drugem. Cikel uteleša odnos z drugim – gre morda za drugo osebo v romantičnem smislu, sočloveka, višjo eksistenco (Boga) ali za Drugo kot tako? Od vseh naštetih možnosti branja, gre zaradi pojava erotične note, ki cikel nežno prežema, sklepati na prvo od naštetega. Vsaka od oseb prinaša svojo zavest obstoja, svoj »vse«, v stvarnosti se utemeljita vsaka zase, nato pa še skupaj in tedaj se »vse« podvoji. Je to en skupni »vse« ali dvakrat »vse«? Kaj pojem sploh pomeni, obstaja le znotraj ali tudi izven nas? Kako lahko odnos obstaja včasih bolj od osebe same? Zgodi se, da lirskemu subjektu, ker se najde v drugem, z izstopom te druge osebe iz njegovega življenja zmanjka ne le njen, temveč tudi njegov in s tem skupni »vse«: »s teboj poniknilo je dvakrat vse«. Deli telesa se v ciklu prefinjeno povezujejo z neoprijemljivimi pojmi in časovno dimenzijo, kar tvori pomenske šifre in ne nejasnosti: »Tvoj molk razjeda moje ustnice. / […] / Vsak poldan, svež kot tvoja koža, […].

Odnos, pesem, letni časi, prizori iz narave in civilizacije …, vse skupaj idejno okrona cikel Miti in ekfraze, ki se sicer, zaradi specifike narave mita, nekoliko loči od ostalih ciklov in nekako stoji sam zase, pa vseeno ga že dejstvo, da nekaj tako univerzalnega, kot je mit, najde mesto v pesniški zbirki, skladno všije med ostale. Kljub vsemu je na nekaterih mestih le možno najti jasno navezavo na področja eksistence prejšnjih ciklov. Tako lirski subjekt z mitom o Prometeju nakaže na svoje poslanstvo, ki je, za razliko od ognja, darovati ljudem zavest o resnici in njenem iskanju. V pesmi Ponovno vklenjeni Prometej se srečamo s človekovim zavračanjem poezije nasploh ali pa morda točno take vrste poezije, ki oznanja resnico, saj svetu zanjo ni več mar: »Ljudje pa od mojega daru so slepi / pribili me na prapor svoje želje: // z imenom mojim drejo preko mej / in manj kot vse zanima jih resnica.«

Tako kot vključevanje mitov v poezijo dosega univerzalnost in reinterpretacijo stvarnosti, tvori ta, skupaj s kroženjem letnih časov in vzorcev v naravi, iztekanjem mesecev in ur, neko krožno zaporedje, šifrirano realnost, uganko, urejen obstoj. Slednji se izraža z redom v strukturi, saj Senegačnik piše ritmično urejene jambske verze in jih spleta v namerno nepopolne sonete, katerih vsebina izstopa iz okvira zacementirane forme. Prav to je odsev resnice, ki ni zapustila tega sveta, temveč je le zamazana in se v svoji nejasnosti kaže nekje za besedami. Nekateri soneti so »prikrajšani« za tercini, ki naj bi osmišljali temo, zastavljeno v kvartinah, kar pomeni, da sonet ostane brez izteka v zgoščenost smisla. To se dogaja predvsem v  ciklu Spregatev smisla: fragmenti, kjer se soočamo s skrajnostjo ugibanja pomena pojmov, ki ne more niti pričakovati smerokaza do odgovora in tako tudi ne tercin. Poleg italijanskega soneta zbirko odlikujejo posamezne enokvartinske in dvokvartinske pesmi, anapestni verzi, angleški sonet ter druge prefinjene oblike in sredstva, ki v sebi povsem enotijo vsebino, idejo in formo. Oči skozi cikle pesmi objema ponavljanje pojmov tišina, megla, sneg, molk, prsti, dlani, besede, barve, svetloba, zrak … Enostavni pojmi, ki pa so vezani v nenavadne zveze ali pa nosijo zaradi sobesedila edinstven skriti pomen, viden iz vzdušja, skozi prosojne besede. Zbirki ponavljanja zato ne gre očitati, saj vleče rdečo nit in enoti svojevrstno poezijo, obenem pa pesmi, z različnimi kombinacijami, ki jih ponavljajoči se pojmi tvorijo, med seboj ločuje in jih plete v nekakšno skupino povezanih individuumov.

Pogovori z nikomer najskrajnejšo točko dosežejo v ozaveščanju obstoja pojma zdaj, ki se venomer izteka v preteklost in se v svoji majhnosti razblini. Kako dolg sploh je ta zdaj? Imamo mero za trenutek? Če se zdajšnji trenutek manjša v neskončnost, to v meglo postavi naš obstoj nasploh. Smo hkrati nični in večni, obenem posamezni in del vsega: »prevelik zate Liliput je / in premajhen Brobdingnag«. Tako v dveh zaključnih verzih zadnje pesmi, ki bi lahko dešifrirala celotno zbirko, lirski subjekt odstre poglavitno resnico o ničnosti in neskončnosti obstoja.

 

Klarisa Jovanović: Izgnana (KUD AAC Zrakogled, 2018)

Po kratki in izčiščeni formi haikuja v drugi pesniški zbirki Klarise Jovanović Kimono, na otip se v zadnji z naslovom Izgnana pesnica ponovno vrača v daljšo formo pesnitve, skozi katero smo jo tudi spoznali v prvi, prekmursko obarvani zbirki Zgiban prek Mure. Kot omogočajo haikuji strnjen izlušček nekega občutja, podobe, daljše verzne oblike seveda pomenijo poglobitev in razčlenitev teme, dovolijo pa si lahko tudi stranske rokave, dodatne slike, počasno stopnjevanje ritma, ki bralca potegne s svojo logiko (sanjske) resničnosti.

Pesnitev Izgnana, kljub temu da je v ospredju izrazita liričnost, torej izpoved čustvenega stanja oz. celo travme, ohranja neke vrste pripovedni lok, ki nas pripelje od prologa, preko osemnajstih postaj in nekaj vmesnih dodatnih pesmih v oklepajih, do epiloga. Kot nam že napoveduje naslov in še veliko bolj prvi verz tako prologa kot prve pesmi gre za »izgon iz očetove hiše«.

V središču imamo torej dva motiva, ki sta obenem uspešni vodilni metafori: hišo in izgon. Izgon je tematski pogon pesnitve, prolog pa nam pove, da se je lirska subjektka iz očetove hiše že izgnala, »še preden jo je dodobra spoznala«. Vendar, iz česa se pravzaprav izganja? »Očetovo hišo« lahko seveda povežemo s primarno družino, rodbino ali širše domovino, vendar pesnitev tak arhetipski pomen še odpre. Poleg zapustitve določene kulture, jezika (s čimer lahko pesnitev preko biografije Klarise Jovanović ali obširne spremne besede Alenke Jovanovski povežemo) nam pesnica z nekaterimi večznačnimi podobami pogled odpira. Obreden opis izgona, ki zaradi ljudskosti podobja in ritma spomnija na poezijo Svetlane Makarovič, pomene rahlja in jih pušča na površju. Arhetipske podobe mrtvih prednikov, grobov, nakita, sadežev kombinira z izvirno simboliko in metaforiko: »/…/ in skakala, kot bi me metalo / božje, in meje davnega otroškega / ristanca so se ves čas razmikale in / ploščati kamen je kar sam odskakoval / pred mano«. Ravno mesta, kjer se ustaljena simbolika meša z novimi motivi ali prehaja iz ene simbolike v drugo, ustvarjajo nov mitični svet, ki bralcu ponuja pomensko ogrodje »izgube identitete«, ob tem pa še neko neizrečeno grozo, ki ob koncu prehaja v negotovo in težko ulovljivo občutje svobode.  

Strukturno gledano pesnitev sledi svoji tematski zasnovi. Posamezne pesmi označene s številkami kot zidaki gradijo zgodbo »očetove hiše«, v kateri prebivajo tako živi kot neživi. Pri tem oštevilčene pesmi verižno in s tem lahkotno prehajajo ena v drugo, ritem, ki ga pesnica gradi je zelo natančno in premišljeno stopnjevan – od dramatičnega vhoda v obredje hiše (»Beeee, beeeee, beeee, je rezalo v / polmrak, beeee, beeeee, beeeee, / je rezalo, je hlipalo, je rezalo, je hlipalo«), pasivne vdanosti v položaj (»/…/ in jaz, / pogreznjena vanj do pasu, se / nisem mogla premakniti in ne / krikniti. In vendar sem bila na / varnem.«), do vrha, ki ga predstavlja sam odhod v X. pesmi (»Odšla sem, s suhimi usti. Odvrgla nakit, odvrgla obleko. Kako strašna golota je človeka.«). Nekatere pesmi pa so začinjene tudi z ljudskim ritmom in motiviko: »An ban pet podgan, štiri miši, / črni vran. Črni vran je zaspan, / miši skačejo po hiši, / da jih nič, prav nič ne sliši / črni vran.«, ki občasno dajejo vtis, da bi lahko šlo tudi za peto pesnitev. Sam ritem pripovedi se tako odlično pokriva z ritmom posameznih pesmi, bralec pa začuti »hišo« kot sklenjeno celoto. Ob tem pomembno vlogo igrajo tudi pesmi v oklepajih, ki jih napram ostalim pesmim ne govori prvoosebna lirska subjektka, temveč same stvari v hiši (škarje, prt, ščit, tron, preproga, ogrlica in špranja). Vmesne pesmi tako dobijo vlogo praznih mest, oken, ki nam dajejo nov vpogled v dogajanje, hkrati pa so simboli sami zase in dopolnjujejo celotno arhetipsko podobje, ki ga pesnitev vzpostavlja. Kljub temu pa se občasno zdi, da ne dosežejo takega učinka, kot bi ga lahko, in ostajajo na osnovni ravni arhetipa, ki ne doda pesnitvi nič posebej izvirnega. Kakor ostale pesmi skoraj zmeraj uspešno prehajajo na nove simbolne ravni, določene »pesmi oklepajev« (npr. »Govori preproga«) tega ne uspejo in bi lahko pesnitev tekla naprej tudi brez njih.

Kljub neenakomerni moči določenih pesmi pa pesnitev uspe vseskozi držati napetost, ki jo gradi preko bolj ali manj izvirnih temačnih, skrivnostih in malodane pravljičnih podob, ki jih vseskozi povezuje strukturiran ritem. Ravno ritmika pesnitve, ki sama spominja na zaklinjanje, in mesta, kjer pesnica preseže enoznačnost določenih simbolov v okviru ljudske pripovedi, so najmočnejše točke Izgnane. Dodatno dimenzijo nakaže še epilog, ki ni zgolj nek izpev, ki bi na koncu pričakovali, temveč se trudi odpreti »očetovo hišo« v preostali svet oz. v tem primeru v »materino hišo«. In če smo se na začetku vprašali, iz česa se lirska subjektka izganja, se lahko sedaj podobno vprašamo, kam točno se je izgnala. Pri tej interpretaciji lahko dodatno bega še časovna komponenta vseh izgonov. Zdi se, da ob koncu obstanemo v nekem medčasovju, kjer je preteklost »Izgnala sem se iz očetove hiše.« (Prolog); »Pozneje, veliko pozneje, zdi se mi, / da je bilo pred mojim rojstvom, / sem se izgnala iz materine hiše« (Epilog) v bistvu sedanjost, ki jo beremo v vseh preostalih pesmih. Kot bi v vmesnem času pesnitve zares obtičali v sanjah, ki se ponavljajo v večnih ciklih podzavestnega podoživljanja množice simbolov.

Če pesnitev razumem tako, v smislu večnega ponavljanja sanjskega časa, odprt, morda celo nejasen konec ne zmoti toliko. Res pa je, da niti ne ponudi končnega zadoščenja oz. katarze, ki bi jo pričakovali. Ponudi zgolj nov zasuk, kot bi zavili v novo sobo, ampak si je ne bi imeli časa zares ogledati. Kot bi nekdo na hitro ugasnil luč, s tem pa bi tudi téma postala nekam zatemnjena …