Kategorija: Kritika

Peter Semolič: Žalostinke za okroglo Zemljo (LUD Literatura, 2024)

Peter Semolič, uveljavljeni avtor in prevajalec, z novo pesniško zbirko Žalostinke za okroglo Zemljo upesnjuje mikro premike, ki sprožajo makro spremembe. Ustvari zanimiv lirski subjekt, ki je do obisti pesnik, njegov svet pa sestavljajo predvsem književne klasike, različni filozofski sistemi, pa tudi povsem zemeljske stvari, kot sta utrujenost in strah pred smrtjo. Njegov svet spominja na klopko volne, s katero se igra večna pesnikova spremljevalka, mačka.

Skozi zbirko v posameznih pesmih spremljamo lirski subjekt, ki je pesnik in predvsem lastnik mačke. Oznaka pesnik se tukaj ne nanaša na Semoliča samega, ampak konkretno na umetnika, ustvarjalca z besedo, saj nam avtor sam ne da izhodišč, ki bi nam dala misliti, da gre za avtobiografsko pisanje. Ostale pesmi, v katerih se pesnik ne izpostavlja, so gotovo ustvarjene pod veščim peresom prav tega pesnika, saj v bralcu vzbujajo občutek pronicljive in otipljive resničnosti, ki jo avtor upodobi v pesmih, ki opisujejo pesnikov dom in ambient življenja z mačko.

V pričujoči zbirki se svet ne zgodi / svet se dogaja. Z lahkoto si predstavljamo prav takega pesnika, ki se v spalni halji večinoma ponoči sprehaja po svoji dnevni sobi in spalnici, kako prelaga knjige, kuha, tu in tam kaj napiše, prečrta, si zamišlja nove svetove, nad njim pa vestno bdi mačka. Ta ne samo da spremlja pesnikov pesniški proces, ampak vanj z mačjo iznajdljivostjo tudi vstopa. Zdi se, da daljše pesnikovo opazovanje in motrenje mačke v njem vzbuja fantastične ideje, popolnoma nasprotne našemu svetu. Lahko bi rekli, da naš lirski subjekt vidi svet skozi mačje oči, kot bi rekla pesnica Svetlana Makarovič.

Mačka je lik, ki pesnika in bralca vodi v drugo dimenzijo, neskončnost, v svet, v katerega pademo, kot pade Alica v Čudežno deželo, le da mi padamo skozi “filozofsko votlino”. Pesmi večkrat vzpostavljajo dialog z drugimi pesniki in filozofi, filozofskimi nazori in določenimi pogledi na svet. Največkrat se končajo kritično, ironično in samoironično, kar vzpostavlja distanco do ubesedenega, hkrati pa vzbuja večno prevpraševanje posameznika in njegove biti, bivanja, sobivanja in nazadnje nebivanja. »Narobe svet«, kjer je nebo zeleno in trava modra ter rdeča brisača modre barve, nam odpira pogled v skrivno naravo sveta in svetega. Celoten proces vstopanja v ta svet je asociativen, naključen, protisloven, sprožajo ga refleksije, spomini in hipna občutenja. Pesmi so zato med sabo izjemno raznolike v slogu, v celoti pa se spreminja tudi ton, ki je ponekod živahen in razigran, drugod pa resigniran, kritičen do sebe ali ganljiv.

Vpogled v ta svet sprožajo dejanja iz resničnega sveta ali bolje rečeno drobci resničnosti. Pesnik se nad svetom čudi, v vsakdanjosti pa vidi pesniške podobe – med umivanjem zob / dvignem pogled / in zagledam smrt. Ravno smrt in minevanje sta v zbirki temi, ki obsedata pesnika, vseskozi ga spremlja slutnja smrti, podobno, kot je ta zasledovala Murna. Strah ga je pred lastnim koncem, hkrati pa ugotavlja, da bo svet brez njega popolnoma enak in nespremenjen.

S svojimi strahovi in občutenji se pesnik spopada na različne načine, včasih z dognanji eksistencializma, drugič s spoznanjem nemoči in dokončnim fatalizmom. Toda v slednjega pesnik zapade zelo redko, saj se z bolečino največkrat spopada ravno s humorjem in samoironijo. Manifestacijo nemoči nemara najbolje prikažejo verzi v pesmi »Ostanki dneva«: ali ni kje še kake druge poti / ki bi me odpeljala / proč od življenja kot bolezni / od življenja za smrt. Element presenečenja je prav gotovo premor, ko se roka pesnika ustavi, dih zastane in sledi spoznanje, trenutek, ko ujame resnico, ki pa se ji na koncu pesmi odreče, se od nje odvrne ali se ji celo posmehne. Spozna, da je neskončnost nazadnje nekaj majhnega / skoraj ničnega, zaključi z ironijo in samoironijo, ki v človeku vzbudita občutek absurda, predvsem pa zavedanje lastne majhnosti v tem širnem vesoljstvu. Lirski subjekt kljub omejenosti na lasten dom v mikrokozmosu odkriva makrokozmos, kot Strniša, ki ni skoraj nikoli zapustil zavetja Ljubljane, pesnil pa je o neskončnosti vesolja.

Lirski subjekt je pesnik, zato je vseprisotna tema poezije in poetološkosti, ki pa sta njegova pristopa do življenja. Pesnik niha med dvema nasprotujočima si poloma. Na eni strani je poezija tista, ki posameznika rešuje, po drugi strani pa jo pesnik degradira na nekaj, kar je (Edino zdravilo proti ponorelemu svetu je, / da odideš daleč stran ali pa / da ga fiksiraš z besedami). Poezija je edina, ki našemu subjektu daje smisel, neko oprijemljivost, način, kako se spopadati z realnostjo, zato je nasprotno stališče  temu, zgolj trenutno, bežno, ubesedeno redkeje (ko bom / sam tonil v nevednost, s kupom / mrtvih črk na prepotenem vzglavju ali pa verz poezija ne pozna prihodnosti). Končno spoznanje je vendarle tole: poezija zajame vsa nasprotja, absurdnost, ironijo, upor, kritičnost, fatalizem, eksistencializem in še več, kar povzemajo naslednji verzi: kako naslikati nič, razen prek / metafore, polne pomena. Navsezadnje drži, kamorkoli odideš / na okrogli Zemlji, vedno se / vrneš na svoje izhodišče, / k sebi. Lirski subjekt torej v težkih trenutkih vselej pogreša pesnika v sebi (nocoj pogrešam sebe kot rapsoda).

Manifestacijo te poetološkosti in liričnosti posedujejo zgolj redke pesmi, ki se mi jih zdi nadvse vredno omeniti. V njih zunanji svet in pokrajine odstirajo pesnikovo notranjost, kot v pesmi »Pogled na češnjev vrt« (gledam skozi okno / okno gleda skozme) ali »Božični večer«. Pesniške podobe in metafore v njih zelo dobro podprejo pesnikova dognanja o življenju, so nekoliko absurdne, nasprotujoče si in nenavadne. Zato pa so zelo domiselne, lirične in lepo zveneče: Presežnik pridevnika materinski / je vonj po beli kavi in zrak je brušen kristal / drobi se nam v pljučih. Prav zaradi te inovativnosti in obrnjenosti na glavo bi jih zbirka lahko ponudila več, ker jo izjemno obogatijo. Kot celota pa v svoji persistentni nekoherentnosti ostaja koherentna prav zaradi naslovnega motiva, naše zveste spremljevalke – mačke, ki skoči v zadnjo pesem in vstopi v mačji svet, ki ga avtor izrisuje s pesniško zbirko.

Vsaka pesem je pesem za gledanje
Tudi ta
A kako naj moja vasezagledanost
vznemiri tvojo
(vrti se v krogu, lovi lastni rep)

Lucija Stupica: Magnolija. Njena zgodba (Založba Goga, 2024)

Najnovejšo zbirko poezije Lucije Stupice zaznamuje spominjanje, zato je na mestu samostalnik »zgodba« v naslovu, ki se morda ne sklada s splošno percepcijo poezije kot izpovedovalnice čustev. Čeprav zbirka sledi odraščanju deklice na podeželju in življenju subjektke na švedskem otoku ter fragmentom življenjepisa avtoričinega starega strica Antona Stupice, prevladujejo izpovedni toni s poudarjenimi opisi čustvenih stanj subjektke. Avtoričin postopek ni novost, saj se je prozne poezije z minimalnimi retoričnimi sredstvi že posluževala v prejšnjih dveh zbirkah. Verzi iz zbirke Točke izginjanja (2019), »drobne slike, / kolaži naših življenj, žive le, če jih nekdo zapiše, / obnovi v pripovedovanju, spominu, / jim da vrednost, odsev«, bi lahko služili kot programska misel Magnolije. Novost glede na predhodne zbirke je vizualna stran pesmi v obliki omejenega pravokotnika, ki se sklada z vsebino pesmi, ki se trudijo uloviti in zaobjeti drobce spominov in življenja. Druga kontinuiteta v poeziji Lucije Stupice sta medbesedilnost in citatnost, ki prežemata avtoričin opus vse od prvenca.

Peta zbirka Lucije Stupice je razdeljena na dva dela, ki sta naslovljena Magnolija in Anton. Uvedejo ju citati iz slovarjev, ampak njihova umeščenost bralcu ne pripomore k razumevanju posameznega izseka zbirke, saj služijo le vizualni popestritvi teksta in ne pridodajo k vsebini. Posamezna dela povezuje in razločuje več dejavnikov. Prvi del je zasnovan kot reminiscence na otroštvo in mladost v domačem kraju (v posebnem seznamu Beležnica izvemo za Šmarje pri Jelšah). Spomini so bukolični, okolica je miroljubna, niti šolski buliji ne prestopajo črte nasilja, vaščani ne zaklepajo vhodnih vrat. Idile ne uničijo niti katastrofe (kozjanski potres), subjektka je navdušena nad svetom, saj  »ves čudežni svet, vedno / posejan s svetlobo, vedno šumenjem / magnolije« in vonjem knjig. Tok spominov prekinjajo pesmi o Antonu, ki se nadaljujejo v drugem delu. To niso spomini na strica, ampak fiktivni dialogi in izseki stričevih življenjskih prelomnic.

Drugi del z naslovom Anton subjektko za razliko od prvega dela prestavi v sedanjost, kar je opazno v spremembi perspektive, saj preide iz tretje osebe v prvo. Začne se s prekinitvijo otroških let, »ki so še verjela v prihodnost«, in soočenjem s krivicami ob pogledu na gruzijskega berača, ki bi ga najraje izbrisala iz spomina. Sodobnost je prelita s svetlobo, ki je kontrastna prvemu idiličnem delu, saj tukaj prevladujejo temnejša psihološka občutja – tesnoba, melanholija, strah in sorodna temačna občutja – ob katastrofalnih vojnah, prepletena s permanentno krizo: »V zraku lebdi neizrečena možnost katastrofe. Ničesar o možnosti ljubezni.« Preteklost in sedanjost sta v navzkrižju, saj »nimamo več vrta, ne kosimo trave, ne obiramo sadežev«. Subjektka meni, da poezija »ne ponuja upanja«, kar razumem skladno s pregovorom, da med vojno muze molčijo; umetnost naj bi bila pahnjena v obskurnost, s čimer se bralec lahko strinja ali pa zavrača.

Kljub civilizacijskemu razpadu pesnica ohranja optimizem. Upanje predstavlja ljubezen, predvsem partnerska, kar izraža verz »našla sem bližino in našla sem zvezdo«, starševska ljubezen do hčerke ter hišni ljubljenček. Zavetje oz. tolažbo pred »pohabljenim svetom« najde v toplini doma. Drugi moment je prisluškovanje naravi ter živalim, saj subjektko prevzema »zvočna pokrajina, ki te obdaja, valovanje narave, glasove zemlja in vetra«, saj verjame, da jo bo »zvok potegnil iz temine«. Izstop iz poetike zbirke predstavljata pesmi Zunaj v temi in Ko se temperatura, saj skoraj impresionistično kažeta navdušenje nad snežno pokrajino, a bi uspeli še bolje brez dodanega čustvenega naboja, kot goli impresiji.

Optimistični zanos je značilnost drugega dela, saj se subjektka odloči, da ne bo podlegla temačnosti, saj »ostaja upanje za neukrotljivo telo pesmi. Za njihova rojstva. In zame.« To je vidno v povezavi z naslovnim simbolom magnolije, ki nedvoumno predstavlja upanje, slednjega pa avtorica podkrepi s citatom Lucy Larcom »Kdor zasadi drevo, zasadi upanje«, kar zveni obrabljeno, že prebrano in slišano, s čimer oslabi učinek zbirke. Podobni nasveti in aforizmi, ki se pojavljajo večinoma v Antonu, predstavljajo nepotrebni zaključek, saj meglijo splošni estetski učinek. Če se vrnem h glavnemu simbolu, ki smiselno povezuje tok zbirke: močno je poudarjen, ko se primarna pesem ponovi na koncu – s pomembno razliko, da je tokrat poudarjen le sporočilni del verza.

Na prvi pogled različna segmenta povezuje malo stvari, ampak zbirko v celovitosti ohranja motivika. Poleg že omenjene magnolije in prisluškovanja zvokom narave, povezujejo v tekstovje razpršeni motivi psov, ptičev, zvezd, molka, svetilnika, sanj, svetlobe in »zgodbe o Antonu«. Zgodbe v narekovajih, saj je fabule za zrno in ni predstavljena zaokroženo, ampak izrazito razpršeno po zbirki, s čimer ohranja enigmatičnost osebe. Avtorico fascinira Anton S. zaradi podobnosti in v primerjavi z lastno življenjsko potjo – oba sta zapustila rodno vas, postala tujca v svetu z drugačno identiteto. Projekt zapisati »prozno delo« (kot je zapisano v Zahvali) spodleti, saj kar napaberkuje preko pisem, člankov, spominov »ni veliko«, ne zadostuje za predstavitev osebnosti v obliki proze, saj »se je izkazalo, / da je ne morem zapisati.«

Ali ima poezija možnost osmisliti svet? Poezija predstavlja »uokvirjanje / ostanka sveta, ki razpada,« ter nadaljuje, da poezija nastaja »s premorom / s prekinitvijo«. Torej pesnica ne verjame v moč poezije v sodobnosti, saj »pesem ne ponuja odrešitve«. Kljub temu vztraja v pisanju poezije. Ne uspe napisati protestnega pisma, piše lahko le tesnobne misli, ki jih piše molk. Paradoksalno avtorica ne verjame v moč pesmi v krizi, hkrati pa vztraja v pisanju poezije.

Avtorica torej v središče te zbirke postavi iskanje smisla in zatekanje k spominom, saj je po njenem svet v katastrofalnem stanju, kjer poezija in umetnost ne pomagata pribežališče in optimizem pa najde v medosebnih odnosih, ki izžarevajo ljubezen. Zbirka bi ohranila zaključenost tudi brez vrivkov o Antonu S. »Veličastna zgodba. Morala bi / se zgoditi«:ta dva verza lahko bralca zmedeta, saj ni jasno, na katero zgodbo se navezuje; od pričakovane zgodbe omenjene v naslovu ostane bore malo. Kljub temu se slog zbirke nagiba k narativnosti in aforistiki, kar avtorico približuje najmlajši generaciji pesnic in pesnikov, pri katerih je moderno tovrstno pisanje. Tesnoba, ki je značilna za prejšnje zbirke, kjer je njen  izvor v neuresničenih medosebnih odnosih, v pričujoči zbirki ravno obratno najde zdravilo prav v odnosih in naravi. Pisava Lucije Stupice je suverena; je natančna opazovalka, ki ustvarja z ekonomičnim jezikom, iz česar izhaja  kvalitetna pisava.

Tanja Božić: Vejo po vejo (LUD Literatura, 2024)

Pesniška zbirka Tanje Božić v svojem jedru premišljuje večjezikovnost – pojav, ki lahko med ljudmi hkrati gradi mostove ali poglablja razpoke. Jezikovne bariere pa pesnice ne utesnjujejo; nasprotno, v njenih pesmih postanejo ustvarjalni impulz, ki ji omogoča, da med različnimi jeziki prepoznava skupne točke in presenetljive podobnosti. S tem razpira prostor povezovanja med različnimi kulturami, narodi in družbenimi okolji ter nam servira esenco človeške izkušnje, ki najde svoj odmev v različnih jezikih in kulturah.

Večjezikovnost kot rdeča nit pesnico pelje skozi različna tematska področja, med katerimi je gotovo najvažnejša tematika družine, iz katere dvojezičnost subjektke izvira, in z njo povezani spomini ter vzorci, ki si jih generacije prenašajo med sabo. A Božić se ne ustavi le pri tem, kar si generacije delijo, temveč raziskuje tudi to, v čem se razlikujejo in zakaj je do tega prišlo. Med branjem ugotavljamo, da so mnogokrat na delu boljše priložnosti in življenjske razmere mlajše generacije, v katero sodi tudi lirska subjektka.

Višja izobrazba, visoka raven jezikovne pismenosti in afiniteta do literature so le nekatere izmed stvari, ki ustvarjajo razlike med njo in njenimi družinskimi člani. Spoznanje, da družino na neki način presega, je zanjo boleče, a s tistimi najbolj trpkimi spoznanji in spomini se zbirka sooča z največ humorja. Ta na nas pogosto plane povsem nepričakovano, navadno ob koncu pesmi v obliki medjezikovne besedne igre, ki so ključni del poetike zbirke. Primer najdemo v pesmi »POLIGLOTKA«, ki jo pesniška subjektka sklene z besedami »ne samo jabolka in češnje, tudi / jablane in češnjev les smo, / ko več ne obrodimo, / gremo lahko zmeraj v papir.«

Pesniška zbirka Tanje Božić Vejo po vejo  je razdeljena na dva dela, naslovljena »POČELO (JE)« in »Drevo spoznanja«. V grobem se prvi del, kot že ime pove, ukvarja z izvorom bivanjskega položaja subjektke, ki tiči v njenem otroštvu ter v generacijskih vzorcih in preteklosti njene družine. V drugem delu z naslovom »Drevo spoznanja« pa se pred nami odpira odrasla in predvsem reflektirana perspektiva na problematike, ki jih načenja prvi del. Oba dela se torej primarno osredotočata na teme družine, doma, spomina, psiholoških vzorcev in vojne, le da prvi del predvsem predstavlja situacijo, drugi del pa se na podlagi določene mere spoznanja, ki ga prinese duhovna zrelost ali morda le nekaj let življenja več, z njo poskuša tudi soočati. Prvi del je od drugega intenzivnejši, tudi vsi naslovi so za razliko od drugega pisani z velikimi tiskanimi črkami. »POČELO (JE)« s tem poudarja neko mladostniško trmo ali prej le energijo, ki se nato v »Drevesu spoznanja« sprosti in predela. Naslovi drugega dela niso več pisani z velikimi tiskanimi črkami, obenem pa so naslovi drugega dela verzi, vzeti iz pesmi prvega dela zbirke, kar dela med seboj ustrezno povezuje in ju obenem osmišlja kot zaključeni celoti.

Tematika družine je zastopana predvsem v vlogi namerne ali nenamerne odtujitve od družine. Subjektka opisuje prečkanje meja, ki so bile postavljene za njene prednice in prednike, kar med njo in njenimi družinskimi člani ustvarja razlike, četudi so jo le-ti spodbujali k temu, da postane v življenju nekaj več kot »mali človek«. To med drugim v njej povzroči tudi nenehno potrebo po samoizpopolnjevanju. V zbirki je govora še o mnogih drugih miselnih vzorcih, ki jih je subjektka »podedovala«, a jih poskuša tudi spreminjati. Tega se loteva s komunikacijo, prevpraševanjem in predvsem s pisanjem, od tod tudi naslov zbirke, kjer ne gre le za koncept postopnosti, temveč se v frazi skriva tudi beseda »povejo«. Namesto da »jezik naredi mrtvaka«, subjektka zagovarja, da »ko več ne obrodimo, / gremo lahko zmeraj v papir«.

V zbirki je tematsko pomemben tudi spomin, med bistvene sodijo predvsem spomini starejših generacij na vojno, ki le postopoma zapuščajo družinsko drevo. Prisotnost vojne se kaže v igrah, ki se jih igrajo otroci in v katerih uprizarjajo vojne okoliščine. V drugem delu zbirke smo nato priča odrasli lirski subjektki, ki se vojne ne igra več, temveč jo poskuša izgnati in zlasti »denormalizirati« pri generacijah, mlajših od sebe. V mlajših generacijah vidi upanje za boljšo prihodnost z manj nasilja in več ljubezni do sočloveka.

»Drevo spoznanja« je v primerjavi s prvim delom zbirke polno upanja, posebej v drugi polovici. Primarno se pojavlja v zvezi s prijateljstvom, natančneje z iskrenimi prijateljstvi, ki jih subjektka uživa v odraslosti. Upanje v obliki preprostih, a pristnih prijateljstev se nato razširi v upanje, ki ga prinaša misel na vse ljudi, ki nas še bodo ljubili, in na vse dobro, kar nas še čaka. Pesnica zapiše: »Urim se v upanju, / da je posledica čakanja v temi / lahko tudi svetloba.«

V pričujoči pesniški zbirki ima pomembno mesto tudi simbolika. Le-ta skoraj brez izjeme izvira iz drevesnega besedišča, ki zbirko tudi učinkovito povezuje v celoto. V središču simbolnega sveta najdemo drevo, gre za družinsko drevo, iz katerega rastejo številne veje. Veje so posamezniki znotraj družine ali posamezne življenjske poti, koraki. Če z drevesa pade sadež in ga nihče ne opazi, pa iz njegove peške zraste novo drevo, ki ga mnogokrat lahko enačimo s pesniško subjektko in njenim življenjem, ki se je od družine odcepilo. Zanimiva je denimo tudi simbolna vrednost lesa, iz katerega lahko nastane papir, če ga pravilno obdelamo. Les je tako rečeno mrtvo drevo, zato ni naključje, da se z lesom ukvarja subjektkin oče, o katerem je v pesmi »Ptice« zapisano, da »verjame samo še v ptice in v smrt«. Hkrati pa lirski subjektki oče z obdelovanjem lesa simbolično omogoča, da piše, saj iz lesa nastaja papir, ki ima v zbirki simbolno vrednost pisanja, literarnega ustvarjanja. Trdo delo staršev torej omogoča subjektki pisanje, ki ga razume kot privilegij. Razširi se do simbolov, kot je jabolko kot simbol spoznanja ter lubadarjev kot nečesa, kar vrta in uničuje.

Poleg drevesnega besedišča jezik te zbirke, kot že rečeno, pomembno zaznamujejo tudi besedne igre, paronomazije, večinoma ustvarjene na podlagi blizuzvočnic. Najočitnejši primeri tovrstnih besednih iger se pojavljajo v paru. To so denimo dvojice »domotožje« in »domov težje«, »usodni da« in »sodni dan« ter »za mano« in »zaman«. Vendar je pesniška govorica te zbirke tudi na splošno nagnjena k postavljanju blizuzvočnic in besed s podobnimi osnovami blizu skupaj, tudi ko ne gre za očitne besedne igre.

Na ritmični ravni prostega verza Tanje Božić pa lahko opazimo predvsem številne enjambemente in razmeroma fragmentirane verze, ki se v bolj pripovednih pesmih primerno razširijo. Omembe vredne so tudi tišine, ki se vrivajo ob številnih besednih igrah z vezaji – bralec ima namreč tako možnost opaziti dve besedi, kjer je prostora le za eno, na primer v besedi »odras-lost«. Nepričakovano vrinjena beseda bralca za trenutek upočasni, ga iztrga iz toka branja, ki ga je vajen, kar mu da možnost za razmislek.

V zbirki je moč najti tudi nekaj povsem novih besed, kot na primer beseda »očtrok«, »lubjezenska zgodba« in »vejeglasje«, a ni vedno povsem jasno, čemu tovrstni postopki služijo. »Lubjezenska zgodba« se pojavi v pesmi »S prsti drsi po krošnji«, kjer pesnica zapiše »in vsak dotik / interpretiram kot / lubjezensko / zgodbo, // dokler z zamudo / ne vidim razdalje, / ki vlada med debli«. Zdi se, da subjektka izraža, kako si najmanjšo gesto napačno interpretira kot ljubezen, a problem je v tem, da pojem lubje tu ne ustvarja metaforične logike, še več, lubje ima zaradi metafor z lubadarjem v prejšnjih pesmih zbirke negativen prizvok, zato raba neologizma oziroma besedne igre »lubjezenska zgodba« služi bolj kot ne sama sebi in lahko bralca celo zmede. Medtem ko je raba neologizma »vejeglasje« v zadnji pesmi povsem uspešna, saj se pomen veje smiselno povezuje s pomenom, ki ga je veja kot simbol nosila v zgodnejših pesmih zbirke in tako njeno semantično vrednost smiselno pelje dalje.

Poleg izumljanja neologizmov pesnica v že obstoječih besedah izpostavlja besede, ki jih sicer ne bi opazili, in s tem ustvarja nepričakovane pomene, recimo z zapisom že zgoraj omenjene besede »odras-lost«, kjer gre celo za dvojezikovnost. Slednja pa je v zbirki tudi tista, ki pred nami razprostira vprašanje identitete in pripadnosti, zlasti v kontekstu migrantske in postmigrantske skupnosti. Zbirka Vejo po vejo predstavlja pesniško subjektko, ki je razpeta med jezikom družine in jezikom okolja, s čimer je ponazorjena razpetost v širšem smislu. Kot rečeno, se pesniški prvenec Tanje Božić ukvarja tudi s tematiko vojne, natančneje gre za temo vojn v državah bivše Jugoslavije, ki je za seboj pustila generacijske travme in vzorce, ki jih pesniška subjektka skuša prekiniti.

V sodobni literaturi je tematika generacijskih travm postala eno osrednjih polj raziskovanja identitete, intime in družbene zgodovine. Pomemben premik v sodobnem pisanju pa predstavlja motiv prekinitve generacijskih travm. Avtorji (kot je denimo Ocean Vuong z romanom Bežen trenutek bajnosti) prikazujejo junake in junakinje, ki poskušajo ubesediti ali preoblikovati dediščino bolečine, ki so jo podedovali. Pogosto gre za procese, kot so odpiranje tišin, prevpraševanje vzgojnih vzorcev in novega jezika, s katerim junaki in junakinje prevzamejo vajeti v svoje roke, neodvisno od družinskih ali družbenih vzorcev. Vse to srečamo tudi v pesniški zbirki Vejo po vejo, ki se z izvorom bolečine sooči in jo ne nazadnje tudi premosti, brez končnih aforizmov ali velikih pesniških gest, temveč umirjeno in nadvse življenjsko. V predzadnji pesmi zbirke »Nikamor brez dežnika« pesnica zapiše: »Ko se zazrem v retrovizor, / pomislim, da / kljub temu, / da je vse za mano / ni bilo vse / zaman.«

Pesniška zbirka Vejo po vejo je izjemno dodelan in celovit prvenec, ki svojo moč gradi prav iz večjezikovnosti in večglasnosti, saj ju razen redkih izjem ne uporablja kot okras ali slogovno posebnost, temveč kot temeljni princip razumevanja sveta kot neenovitega. Božić večjezičnost preobrazi v orodje povezovanja, a hkrati tudi v natančen analitični skalpel, s katerim razpre medčloveške odnose in generacijske vzorce. V tem pogledu zbirka presega intimno izpovednost in podaja univerzalno izkušnjo razpetosti, iskanja pripadnosti in potrebe po preseganju podedovane bolečine. Vejo po vejo se tako izkaže kot tankočutna, premišljena in formalno izvirna knjiga, iz katere zanesljivo veja pesniški glas, ki vstopa v sodobno slovensko poezijo kot resnično samosvoj in zrel.