Kategorija: Kritika

Cvetka Lipuš: Odhajanje za začetnike (Beletrina, 2021)

Odhajanje za začetnike (2021) je deveta pesniška zbirka Cvetke Lipuš, za prejšnjo, Kaj smo, ko smo (2017), je avtorica prejela nagrado Prešernovega sklada. V spremnem zapisu k obravnavani zbirki lahko preberemo, da je knjiga aluzija na med bralci zelo priljubljene knjige za samopomoč, ki naj bi posameznika razsvetlile in mu pomagale najti pot iz takšnih in drugačnih zagat, v katerih se znajde v življenju. Tej usmeritvi – na prvi pogled – sledijo tudi naslovi posameznih sklopov (Kako se skriti, Kako oditi, Poti, Kako potovati sam, Kako zajeti luč) kot tudi naslovi nekaterih pesmi, predvsem iz prvega sklopa (Pravilo, Knjiga nasvetov, Navodila za uporabo ponedeljka). A že ob branju prvih pesmi je jasno, da je kakršna koli povezava s priročniki za samo pomoč lahko mišljena le ironično in da gre pravzaprav za zbirko ‘variant, kako ravnati s skrivnostjo odhajanja’.

Poezija v zbirki Odhajanje za začetnike ves čas ustvarja nekakšno ‘sočasje’, v katerem se prepletajo preteklost, sedanjost in tudi prihodnost. Na začetku se ob branju kar naprej vračamo v pretekle čase, in sicer v obliki spominov na ljudi, ki jih ni več. Pesmi iz uvodnega sklopa (Kako se skriti) zaznamujejo takšni in drugačni odhodi in tudi sprijaznjenost z dejstvom, da bo nekoč brez dvoma treba oditi na (zadnjo) pot, obenem pa so obračun in soočenje s preteklostjo, ki je ne moremo več popraviti oziroma spremeniti, pri čemer gre za nekakšno nihanje med »škoda-da-ne« in »še-dobro-da-ne« (Pravilo). Čeprav ne moremo vplivati na preteklost, pa lahko še vedno nekaj naredimo tukaj in zdaj, na primer tako, da za se za trenutek ustavimo ali se kakšen ponedeljek preprosto ne izmotamo iz rjuh, temveč se prevalimo na drugi bok, morda pokrijemo čez glavo in znova potonemo v sen (Navodila za uporabo ponedeljka).

Gre za priporočilo za kratek ‘izklop’ iz sveta, vendar to nikakor ne pomeni, da bomo svoje in težave nasploh rešili tako, da si bomo zatiskali oči ali si na nos nataknili rožnata očala. V spanju pa se ne le odklopimo od zunanjega sveta z vsemi njegovimi globalnimi katastrofami in tudi povsem banalnimi tegobami in rutinami, med katerimi vijugamo na poti skozi življenje, temveč se v spanju oziroma sanjah potopimo v drug svet, v svet, v katerem so tisti, ki so že odšli z njega, včasih še vedno enako živi in prisotni kot nekoč, medtem ko njihovi obrazi v našem spominu z leti postajajo vedno bolj zamegljeni in zabrisani (Klic). Spomini na mrtve nas pogosto ujamejo tudi v budnem stanju, na primer med tako banalnim početjem, kot je brskanje med shranjenimi stiki v telefonu.

Spomini so tudi v središču drugega dela zbirke, naslovljenega Kako oditi. Včasih so ti spomini zelo glasni, kot na primer rožljanje s ključi (Kako oditi), spet drugič nas zasačijo nepripravljene, ko se v nas pritihotapijo čisto po tiho, ob pogledu na kakšen predmet, na »stvari, ki ostanejo« (Deseti januar, ponovno). S tistimi, ki odidejo, pa se poslovi tudi del nas, saj je naše življenje zaznamovano z usodami drugih ljudi, ki nam prekrižajo pot, in še zlasti tistih, s katerimi (vsaj) nekaj časa hodimo z roko v roki ali vsaj vštric (Kako se posloviti). Skupaj s spomini na druge v sebi – kakor matrjoška – ves čas nosimo tudi »vse svoje druge podobe« (Narečje spomina). Nedojemljivost dokončnega odhoda drugega je najbolj neposredno ubesedena v pesmi Kaj je to, ki je posvečena Fabjanu Hafnerju. Odhodi ne puščajo samo nevidne praznine v nas, temveč tudi čisto konkretno v zapuščenih, izpraznjenih hišah, katerih »vrata bo odprl le še veter« (Preštejmo se).

Naša življenja so prepredena s cestami, ulicami, križišči, ničkolikokrat se znajdemo pred (zaprtimi) vrati – včasih jih tudi sami zapremo. Poti so tudi rdeča nit istoimenskega tretjega dela zbirke, v katerem so zbrane pesmi, ki imajo daljše verze in so tudi nasploh daljše od prejšnjih. Osebe, o katerih je govora, ves čas nekam odhajajo, se selijo, vendar se nato nekoč – če ne drugače, vsaj v spominih – vrnejo, včasih, čeprav niso živele v istem času, vse naenkrat, »vsak si bo našel pravo mesto na dvoriščni kompoziciji« (Zaporedje). Če so bile pesmi v prvih dveh delih omejene na notranje doživljanje lirskega subjekta in njegovo neposredno okolico (hiša, mesto), se dogajalni prostor zdaj razpre, v daljne dežele pa vse tja do vesolja in preko njega, v onstranstvo in preizpraševanje boga (Odstrto). Poprej anonimni kraji dobijo imena in svoj prostor na zemljevidu. V pesmih odzvanja grožnja podnebnih sprememb in slutnja prihajajočih (naravnih) katastrof (Napoved), napoveduje se apokalipsa, ki pa ne bo le konec človeka, ampak človeštva.

Potovanje se nadaljuje tudi v naslednjem delu zbirke (Kako potovati sam), vendar se zdi, da se pesnica na nek način že spet vrača na začetek, pesmi in verzi se krajšajo, dogajanje se iz ‘zunaj’ spet preseli bolj v notranjost. Lirski subjekt je sam (Kako potovati sam, Smer), uči se na novo živeti, brez vseh, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov odšli. Je opazovalec, ki zazna tudi najmanjše podrobnosti v naravi ter na obrazih in kretnjah ljudi. Pesmi so polne zvokov, barv in prahu, ki ga raznaša veter, svet je zelo slikovit in otipljiv, pred nami ne vznikajo samo podobe, občutek imamo, da predmete čutimo pod prsti. Dogajanje se v zadnjem delu zbirke (Kako zajeti luč) umiri, svoje korake pa upočasni tudi lirski subjekt, ki si zdaj končno vzame čas, da se vsaj za nekaj trenutkov ustavi, uživa v tišini; ni več nenehno na poti po cestah, tirih in nebu, temveč potuje sam vase, odlaga maske in opušča vloge, ki jih je primoran igrati iz dneva v dan. Prostor se zopet polni »s hišami, stanovanjskimi bloki, bolnišnicami« (Homeostaza). Vse kroži, ujeti smo v zanko (večnega) vračanja, menjavanja dneva in noči, letnih časov. Pogled je kljub zavedanju o končnosti zdaj usmerjen naprej, v tisto, kar (še) prihaja.

Rdeča nit pesniške zbirke Odhajanje za začetnike so minevanje, odhajanje in zapustitve, lahko bi rekli, da je knjiga prepletena z melanholijo, vendar avtorica – tudi ko govori o ‘izgubljenem času’ in drugih izgubah – nikoli ne zapade v sentimentalnost in pravzaprav tudi ničesar ne obžaluje. Gre za refleksivno, intimno liriko, za katero pa sta vendarle značilni tudi narativnost in ‘univerzalnost’, s čimer postane tudi družbeno kritična. Pesmi se rodijo v tišini, v malih stvareh, zato da – včasih tudi s kančkom humorja in ironije – spregovorijo o velikih temah. V najnovejši pesniški zbirki Cvetke Lipuš bralec – kljub zapisu na zavihku knjige – ne bo našel niti navodil niti razsvetljenja, vseeno pa bo prišel do spoznanja: da je edini način, kako se soočiti z odhodi in izgubami, sprejemanje – sprejemanju pa nato sledi tudi pomiritev. Kljub bolečini in obupu je treba vztrajati in s tistimi, ki so odšli, in tistim, kar je minilo, odslej živeti v drugih svetovih, svetovih sanj in spominov. V spopadanju z odhodi in izgubami smo – čeprav se z njimi kar naprej soočamo – pravzaprav vsi in vsakič znova začetniki.

Jernej Županič: Orodje za razgradnjo imperija (LUD Literatura, 2021)

Ko v roke vzamem izvod knjige Jerneja Županiča, v hipu opazim dvoje. Prvo je naslov: Orodje za razgradnjo imperija. Udarna besedna zveza takoj asociira na nek revolucionarno razpoložen tekst, ki bralcu obljublja, da ga bo opremil s sredstvom za doseg nove družbene ureditve. Vtis, da gre za politični manifest, pa takoj razblinita konstruktivistično oblikovanje ovitka – drugi opazni element – in verz na zadnji platnici, iz katerega se cedi kljubovalnost: »Človek ni čoln, / da bi kar plaval po vodi.« Po pregledu pridem do zaključka, da gre za pesniško zbirko, tako, od katere lahko pričakujem določeno stopnjo družbene angažiranosti ali pa vsaj provokativnosti.

Odprem knjigo. Po naslovnici me pričaka stran, ki najavlja prvi sklop pesmi. Le-to krasijo verzi, citat iz neimenovane pesmi škotskega rock benda Franz Ferdinand. Uporaba običajnega, mogoče malo popovsko zvenečega glasbenega izseka v zbirki, ki da naj bi obljubljala subverzivnost in kreativnost, vzbuja začudenje. Kljub temu vztrajam in čez slabih 50 strani pridem do začetka drugega sklopa. Tokrat me pričakajo zadnje besede nadvojvode Franca Ferdinanda pred smrtjo. Ta zabavni paralelizem asociacij na pomembno ime ima dvojno vlogo: na eni strani napove uporabo cesarjev oz. cezarjev kot pomembnega motiva v Županičevih pesmih, na drugi pa služi kot njihov slogovni povzetek. Avtor namreč svojo pesniško pokrajino poseli tako, da vanjo vnese bogat nabor aristokratskih osebnosti, filozofov in živali kot motivov, ki so hkrati sredstva za raziskovanje eksistencialnih vprašanj in odskočna deska za raznolike interpretacijske razgradnje. Ta proces poselitve spremlja igra, avtorjev eksperiment, katerega namen je ugotoviti, kako daleč lahko gre jezik.

Prav bi bilo, da se na tej točki poglobim v samo vsebino. Najprej bom seciral Županičev način pesniške ekspresije. Njegove pesmi subverzivno zvenečemu naslovu zbirke in oblikovanju naslovnice primerno spominjajo na Šalamuna in sorodne »avantgardne« pesnike. Verzi, ki so z bolj šibkim veznim tkivom združeni v posamezne pesmi, so sestavljeni iz izčiščenih podob in besednih iger. Končne pesmi so minimalistične, razbite in idiosinkratične, nekateri bi si upali celo reči, da so nerazumljive. Pozorno branje te predpostavke ne potrjuje. Morda se res zdi, da pesmi plešejo na robu med razumljivostjo in nerazumljivostjo, da se mogoče celo nevarno nagibajo čez prepad slednjega, a nikoli zares ne padajo.

Pesmi s ponavljanjem izbranih motivov ustvarijo še dodatno vez smisla in tako dajejo vtis daljšega pesniškega cikla o absurdu in jeziku. S takim povezovanjem pa pesmi izgubijo določeno mero individualnosti. Sicer niso takšne, da jih ne bi mogli uspešno doživljati kot samostojnih, prav tako pa zbirka sama ni takšna, da bi onemogočala vse vrste branja razen striktno linearnega. Je pa na tak način mogoče opaziti skrite pogovore med pesmimi. Pesem Tri vinjete iz prvega sklopa recimo vsebuje motive konjev, kovačev/kovaštva in mornarjev – te tri je mogoče najti v pesmih, ki pridejo pred Tremi vinjetami – Mesto mrtvih konj, Hetit in Mornarji. Ob nelinearnem branju take povezave ostanejo skrite.

Nekaj velja reči še o besednih igrah, ki se v pesmih pogosto pojavljajo. Pesem iz drugega sklopa z naslovom Na ribji način, šaljiv filozofski monolog o identiteti in smrti, je zgleden primer njihove uporabe – preigravanje povezuje verze med seboj. Pojavljajo se tudi v nekaterih drugih pesmih, npr. Otočne gradnje 3 ali Študija, kjer pa imajo ravno nasproten učinek – njihov vnos pesmi razdrobi. Za razliko od prve pesmi, kjer asociacije delujejo naravno in se brezhibno zlivajo iz verza v verz, asociacije pri drugih dveh delujejo prisiljeno, prav tako pa primanjkuje snovi, ki bi verze povezala v pesem. Primer iz pesmi Študija:

»Stisnjen vogalni plin je izkopal predor.

Pojem kos ribe.
Pojem kot kos ribe.
Pojem je kos ribe.

Kost ribe – bolje bi bilo,
če bi ji rekli most.

Svetlo debeli lasje so kot sneg,
ki mi pokriva glavo.«

Besedna igra z ribo zaradi šibkega ve(r)znega tkiva deluje kot fragment, vzet iz neke druge pesmi in nerodno vstavljen med tuje verze. Fragmentiranost kot posledica ludistično-eklektičnega pristopa je problem le v takih pesmih, ki skušajo dlje časa ohranjati rdečo nit. Pri ostalih pesmih v zbirki te težave ni.

Do te točke sem subverzivnost v Županičevih pesmih iskal le na jezikovni ravni. Nahaja pa se tudi na tematski. Živali, ki poseljujejo pesniško pokrajino, le-tej dajejo vtis ruralnosti, ko trčijo z modernimi (človeškimi) iznajdbami, ji dajejo celo vtis »zaostalosti« (»O tem ribe ne glasujejo, one / niso zrele za demokracijo.«). Ko že govorimo o demokraciji – nobeden od vladarjev v zbirki ni bil demokratično izvoljen. Njihova prisotnost, npr. v pesmi Klavdij, s sabo prinese zadušljivo atmosfero (»Čutim, da so me aretirali, ne vem, kdo.«). Tem vtisom se priključuje še procesija absurdnih pojavov in situacij, kot je npr. prtljaga, ki laja na subjekta v pesmi Odpotovanje.

Sam subjekt se v Županičevi pokrajini ne more znebiti občutka, da ni svoboden, da sile od zgoraj, spodaj, znotraj in zunaj velevajo pravila njegove eksistence (»Izdolbena tla / nimajo funkcije, / vanja samo padeš, / kot jaz.«). Že prva pesem v zbirki z naslovom Osnovna funkcija napove težnjo po uporu, kajti človek ni čoln, ampak človek. Skozi pesmi nato spremljamo subjektov neuspešen, impotenten boj proti esencializmu in fatalizmu, ki se pojavita kot posledici življenja v zadušljivem absurdnem svetu. Subjekt je v svojem uporu omejen na obsodbe, šaljive komentarje in občasne slogovno zaznamovane besede. Potrebuje pa nekaj drugega. Nekakšno orodje za razgradnjo. V zadnji pesmi, Orodje, se pojavi seznam ravno takih pripomočkov. Žal pa jih subjekt na koncu ni sposoben učinkovito uporabiti (»Orodje za razpolavljanje bogov / riše brazde na nebo, / ki ne dosežejo nobenega valu.«). S to ugotovitvijo se zbirka konča. Do zmage ni prišlo, imperij še vedno stoji. Iz zaključnih verzov je mogoče zaznati razočaranje, čustvo, ki naj bi pripomoglo k ponovni oceni situacije in pa tudi k samorefleksiji. Kaj je subjekt storil narobe? Kaj lahko še naredi? Odgovor morda še dobimo. Pod pravimi pogoji lahko razočaranje služi kot katalizator. Zdaj vidim, da je bilo zmotno takoj reči, da pričujoča knjiga ni tudi manifest.

Orodje za razgradnjo imperija je pesniška zbirka, ki od branja naslova pa do zadnje pesmi angažira naslovnika, ne le v političnem, ampak tudi v literarno-estetskem smislu. S svojim inovativnim, četudi ne ravno brezhibnim načinom izražanja uspešno izstopa iz aktualnega nabora slovenske poezije in dovolj dojemljivemu bralcu ponuja ravno eno od orodij, ki jih v zadnji pesmi predstavi. Knjiga je sredstvo za odkrivanje novih pokrajin. Kdor pozna tisti citat Bertlota Brechta, pa ve, da je lahko tudi sredstvo za kaj drugega.

Nina Dragičević: To telo, pokončno. Ljubljana: založba Škuc, 2021

Prva asociacija ob branju knjige To telo, pokončno je, da je pisana za solo performans, v katerega se zlahka vključi gib, gibanje telesa. Ob pregledu preteklih dogodkov sem zlahka ugotovila, da je pesniška zbirka že bila deležna odrskega nastopa – avtorica Nina Dragičević je nastopila skupaj s Tomažem Gromom, ki je njeni poeziji dal zvok in glasbo (tudi prva knjiga je bila podoživeta s performansom Anje Novak). Tudi avtorica je skladateljica, kar se odraža na zvočnosti njenih pesmi. Vsekakor je opaziti, da zbirka – bolj kot na konvencionalno pesniških –  temelji na dramskih osnovah. Z uvodnim delom te ne izpusti do zadnje besede, na nekaterih mestih hitrejši, na drugih počasnejši ritem ustvarja vtis, da je vse napisano v zanosu daljše pesnitve. Ravno za pesnitev velja, da je to členjena pesem daljšega obsega in ponavadi pripovednega značaja – v ta »okvir« zlahka uvrstimo celotno zbirko. Tako si lahko zlahka predstavljam tudi uprizoritev, branje pesniške zbirke.

Že naslov narekuje, da se velik del te pesnitve ukvarja s telesom, telo je središče vsega, premiki v pesmih se brez postanka nadaljujejo eden v drugega; telo v tej pesnitvi rine, se vzpenja, kotali, razpada, lebdi, beži … Ravno uporaba mnogih glagolov se močno povezuje z občutkom ritmičnosti dogajanja v zbirki. Telo je sicer ogromen del pesniške tematike, vendar tudi ni vse. Pesnica, ki v poezijo vnaša tudi veliko vidikov svoje lezbične identitete, v telo zamaskira teme, ki so v današnjem svetu aktualne in je o njih potrebno kritično govoriti. Ena od njih je komercializacija ženskih teles v kapitalizmu: »nič nisi   če si razmetana   to je menda jasno / zato urejeno zloženo in tudi čisto« in »telo se zna prodajat«; druga nasilje drugih in nasilje nad lastnim telesom. Prisotni so tudi motivi družbene »ogroženosti« pred emancipacijo in karierizmom žensk, izgorevanje, delo na sebi, samopodoba, občutje gnusa zaradi vpliva družbe in vrstnikov, vprašanje ustvarjanja družine, starosti, samote … V tej poeziji telo postane lastna entiteta, poseben protagonist, skorajda ločena od človeka. A ne glede na vse udarce, ki jih telo prejme, ostane pokončno: »boleče telo kot dosežek«.

Posebej me je pritegnil dramaturški lok tega literarnega dela. Uvodni del nas v pesnitev uvede in medias res. Pesniška govorka je na začetku sama, pripoveduje o sebi, počuti se zasledovana in v telesu čuti strah. Preide na to, kako je telo lahko kamen spotike, kako je zasmehovano, in to združi na večjo žensko populacijo. Nadaljuje se v življenje, druženje, spoznavanje, se sprašuje o staranju in propadanju telesa ter nato preide na intimni odnos z ljubav: »potem pa ljubav pa vse to že doživela / a v stiku s tem telesom vse pozabiš«. Življenje z ljubav je drugačno, pojavi se strah, morda pred življenjem, pred iztekom, skrb je tista, ki na telo vpliva, v pesnitvi pa se počasi približujemo vrhuncu. Dramatičnost se vidi tudi v ritmu, v prostorski obliki pesmi, v izboru pisave, v razmaku vrstic. Dragičević skozi celoto menjuje tempo, likovnost in zgoščenost (ali redkost – razporeditev enega verza ali celo besede na stran). Vse dokler ne prispemo do pesniškega vrhunca, ki se zgodi tik pred koncem, zaslutimo ga po ritmu in umanjkanju razmaka »[silovit vdih] / kaj se dogaja   koliko časa / koliko že še koliko / nima veze / nelagodno / pobito; naglo /…/«. Malo pred tem in od tukaj naprej se »siloviti vdihi« množijo, kar daje občutek hitenja, anksioznosti, občutek, da te besede morajo na plano, in drži nas v napetosti skoraj do konca. Ta vrhunec je asociacija na izčrpanost, skoraj že izgorelost, pojavi se težko dihanje in ritem se stopnjuje: »da si je telo    vse naredilo /    samo    / samo sebe preforsiralo / se utrudilo / kar poživčanilo / najpogosteje se poškodovalo«. Vendar se pesnitev umiri, prešli smo v zadnji iztekajoči del »torej to telo torej spretno in uspešno    nekako obvlada / zmore zmore mene zlomiti ne moreš«.

Pesnica že od prve strani gradi neizmeren močan naboj, ki v njenem prvencu Ljubav reče greva še ni bil tako zelo izrazit. Z vsemi prej naštetim zgradi zbirko, ki na trenutke deluje jezno (»daj    torej / torej izusti vsaj nek glas / vsaj kak beden predjezikovni signal / naredi to   oddelaj to / kaj pa delitev dela    kaj pa produkcijski način«), spet drugič ironično (»razvejano telo   ja   košato / božansko mogočno / strašno gibko in izprijeno   kolikor pomnim / res božansko«). Ekstremen naboj, ki ga je čutiti iz verzov, še dodatno prispeva k dramatičnemu občutku.

Nina Dragičević je v svoji drugi pesniški zbirki naredila korak naprej in višje. V prvem delu (avtorica je ob neki priložnosti povedala, da bo šlo za trilogijo) se pesniški subjekt posveča ljubavi, ki predstavlja bližnjo osebo, ljubezen, hkrati pa v sebi skriva tudi več – upor proti individualizaciji, prekarizacji, ksenofobiji … Opisuje ravno tisto, s čimer se mnogi srečujemo, tesnobo, občutke, močna čustva in želje, z eno preprosto besedo človeškost. Tudi »pripoved« v prvem delu je bolj linearna, vidi se že perfomativnost v pisanju, vendar še ne tako izrazito, kot je opaziti v drugi knjigi. Kaj nam torej še lahko prinese prihodnost? Dragičević v zbirki zapiše »pri telesu / kje se vse začne / se vse konča«. Vendar ne verjamem, da je to resnični konec, saj je sama pesnica napovedala, da bo »sestavila« trilogijo. Večje vprašanje je, ali je lahko stopnjevanje njene performativnosti, nadgradnja druge zbirke, v tretjem delu presežena. Zdi se, da dlje od obravnavane ne more stopiti, vendar se pustimo presenetiti. Najboljša je prihodnost, o kateri nič ne vemo.