Jernej Županič: Orodje za razgradnjo imperija (LUD Literatura, 2021)
Ko v roke vzamem izvod knjige Jerneja Županiča, v hipu opazim dvoje. Prvo je naslov: Orodje za razgradnjo imperija. Udarna besedna zveza takoj asociira na nek revolucionarno razpoložen tekst, ki bralcu obljublja, da ga bo opremil s sredstvom za doseg nove družbene ureditve. Vtis, da gre za politični manifest, pa takoj razblinita konstruktivistično oblikovanje ovitka – drugi opazni element – in verz na zadnji platnici, iz katerega se cedi kljubovalnost: »Človek ni čoln, / da bi kar plaval po vodi.« Po pregledu pridem do zaključka, da gre za pesniško zbirko, tako, od katere lahko pričakujem določeno stopnjo družbene angažiranosti ali pa vsaj provokativnosti.
Odprem knjigo. Po naslovnici me pričaka stran, ki najavlja prvi sklop pesmi. Le-to krasijo verzi, citat iz neimenovane pesmi škotskega rock benda Franz Ferdinand. Uporaba običajnega, mogoče malo popovsko zvenečega glasbenega izseka v zbirki, ki da naj bi obljubljala subverzivnost in kreativnost, vzbuja začudenje. Kljub temu vztrajam in čez slabih 50 strani pridem do začetka drugega sklopa. Tokrat me pričakajo zadnje besede nadvojvode Franca Ferdinanda pred smrtjo. Ta zabavni paralelizem asociacij na pomembno ime ima dvojno vlogo: na eni strani napove uporabo cesarjev oz. cezarjev kot pomembnega motiva v Županičevih pesmih, na drugi pa služi kot njihov slogovni povzetek. Avtor namreč svojo pesniško pokrajino poseli tako, da vanjo vnese bogat nabor aristokratskih osebnosti, filozofov in živali kot motivov, ki so hkrati sredstva za raziskovanje eksistencialnih vprašanj in odskočna deska za raznolike interpretacijske razgradnje. Ta proces poselitve spremlja igra, avtorjev eksperiment, katerega namen je ugotoviti, kako daleč lahko gre jezik.
Prav bi bilo, da se na tej točki poglobim v samo vsebino. Najprej bom seciral Županičev način pesniške ekspresije. Njegove pesmi subverzivno zvenečemu naslovu zbirke in oblikovanju naslovnice primerno spominjajo na Šalamuna in sorodne »avantgardne« pesnike. Verzi, ki so z bolj šibkim veznim tkivom združeni v posamezne pesmi, so sestavljeni iz izčiščenih podob in besednih iger. Končne pesmi so minimalistične, razbite in idiosinkratične, nekateri bi si upali celo reči, da so nerazumljive. Pozorno branje te predpostavke ne potrjuje. Morda se res zdi, da pesmi plešejo na robu med razumljivostjo in nerazumljivostjo, da se mogoče celo nevarno nagibajo čez prepad slednjega, a nikoli zares ne padajo.
Pesmi s ponavljanjem izbranih motivov ustvarijo še dodatno vez smisla in tako dajejo vtis daljšega pesniškega cikla o absurdu in jeziku. S takim povezovanjem pa pesmi izgubijo določeno mero individualnosti. Sicer niso takšne, da jih ne bi mogli uspešno doživljati kot samostojnih, prav tako pa zbirka sama ni takšna, da bi onemogočala vse vrste branja razen striktno linearnega. Je pa na tak način mogoče opaziti skrite pogovore med pesmimi. Pesem Tri vinjete iz prvega sklopa recimo vsebuje motive konjev, kovačev/kovaštva in mornarjev – te tri je mogoče najti v pesmih, ki pridejo pred Tremi vinjetami – Mesto mrtvih konj, Hetit in Mornarji. Ob nelinearnem branju take povezave ostanejo skrite.
Nekaj velja reči še o besednih igrah, ki se v pesmih pogosto pojavljajo. Pesem iz drugega sklopa z naslovom Na ribji način, šaljiv filozofski monolog o identiteti in smrti, je zgleden primer njihove uporabe – preigravanje povezuje verze med seboj. Pojavljajo se tudi v nekaterih drugih pesmih, npr. Otočne gradnje 3 ali Študija, kjer pa imajo ravno nasproten učinek – njihov vnos pesmi razdrobi. Za razliko od prve pesmi, kjer asociacije delujejo naravno in se brezhibno zlivajo iz verza v verz, asociacije pri drugih dveh delujejo prisiljeno, prav tako pa primanjkuje snovi, ki bi verze povezala v pesem. Primer iz pesmi Študija:
»Stisnjen vogalni plin je izkopal predor.
Pojem kos ribe.
Pojem kot kos ribe.
Pojem je kos ribe.
Kost ribe – bolje bi bilo,
če bi ji rekli most.
Svetlo debeli lasje so kot sneg,
ki mi pokriva glavo.«
Besedna igra z ribo zaradi šibkega ve(r)znega tkiva deluje kot fragment, vzet iz neke druge pesmi in nerodno vstavljen med tuje verze. Fragmentiranost kot posledica ludistično-eklektičnega pristopa je problem le v takih pesmih, ki skušajo dlje časa ohranjati rdečo nit. Pri ostalih pesmih v zbirki te težave ni.
Do te točke sem subverzivnost v Županičevih pesmih iskal le na jezikovni ravni. Nahaja pa se tudi na tematski. Živali, ki poseljujejo pesniško pokrajino, le-tej dajejo vtis ruralnosti, ko trčijo z modernimi (človeškimi) iznajdbami, ji dajejo celo vtis »zaostalosti« (»O tem ribe ne glasujejo, one / niso zrele za demokracijo.«). Ko že govorimo o demokraciji – nobeden od vladarjev v zbirki ni bil demokratično izvoljen. Njihova prisotnost, npr. v pesmi Klavdij, s sabo prinese zadušljivo atmosfero (»Čutim, da so me aretirali, ne vem, kdo.«). Tem vtisom se priključuje še procesija absurdnih pojavov in situacij, kot je npr. prtljaga, ki laja na subjekta v pesmi Odpotovanje.
Sam subjekt se v Županičevi pokrajini ne more znebiti občutka, da ni svoboden, da sile od zgoraj, spodaj, znotraj in zunaj velevajo pravila njegove eksistence (»Izdolbena tla / nimajo funkcije, / vanja samo padeš, / kot jaz.«). Že prva pesem v zbirki z naslovom Osnovna funkcija napove težnjo po uporu, kajti človek ni čoln, ampak človek. Skozi pesmi nato spremljamo subjektov neuspešen, impotenten boj proti esencializmu in fatalizmu, ki se pojavita kot posledici življenja v zadušljivem absurdnem svetu. Subjekt je v svojem uporu omejen na obsodbe, šaljive komentarje in občasne slogovno zaznamovane besede. Potrebuje pa nekaj drugega. Nekakšno orodje za razgradnjo. V zadnji pesmi, Orodje, se pojavi seznam ravno takih pripomočkov. Žal pa jih subjekt na koncu ni sposoben učinkovito uporabiti (»Orodje za razpolavljanje bogov / riše brazde na nebo, / ki ne dosežejo nobenega valu.«). S to ugotovitvijo se zbirka konča. Do zmage ni prišlo, imperij še vedno stoji. Iz zaključnih verzov je mogoče zaznati razočaranje, čustvo, ki naj bi pripomoglo k ponovni oceni situacije in pa tudi k samorefleksiji. Kaj je subjekt storil narobe? Kaj lahko še naredi? Odgovor morda še dobimo. Pod pravimi pogoji lahko razočaranje služi kot katalizator. Zdaj vidim, da je bilo zmotno takoj reči, da pričujoča knjiga ni tudi manifest.
Orodje za razgradnjo imperija je pesniška zbirka, ki od branja naslova pa do zadnje pesmi angažira naslovnika, ne le v političnem, ampak tudi v literarno-estetskem smislu. S svojim inovativnim, četudi ne ravno brezhibnim načinom izražanja uspešno izstopa iz aktualnega nabora slovenske poezije in dovolj dojemljivemu bralcu ponuja ravno eno od orodij, ki jih v zadnji pesmi predstavi. Knjiga je sredstvo za odkrivanje novih pokrajin. Kdor pozna tisti citat Bertlota Brechta, pa ve, da je lahko tudi sredstvo za kaj drugega.
