Kategorija: 2020

Blaž Iršič: Človek pod luno (LUD Literatura, 2019)

Človek pod luno (2019) je druga pesniška zbirka Blaža Iršiča (1983), ki je izšla po prvencu Poezija za avtomehanike (2016), nominiranem za Jenkovo nagrado. Njegovo pisanje me nekoliko spominja na produkcijo Slovenskega mladinskega gledališča Človek na luni, pa ne zaradi podobnega naslova. Prav tako tudi na letošnjo koprodukcijo SNG Drame Ljubljana, CD in Mestnega gledališča ljubljanskega, imenovano 2020. Prav zlahka lahko vlečem vzporednice, saj se vse našteto ukvarja s podobno tematiko: Kaj je človek naredil (in še dela) iz sebe v vseh letih »evolucije«?

Po drugi strani je res tudi, da bi bile njegove pesmi zaradi neposrednosti in provokativnosti, saj je avtor brez dlake na jeziku, prav lahko besedila punk pesmi. V njih izvirno preigrava in razgali majhnega človeka (tudi sebe) v njegovi ničnosti, okrutnosti, zagamanosti, ujetosti in odtujenosti od sebe in vsega naokoli, v kar je umeščen. Tudi nagnjenosti k uničevanju, kot v pesmi Forma viva: »vse, česar se dotaknemo, izgubi obliko. / Zmečkamo lahko velika japonska mesta.«

Prehaja tuzemski svet in se bliža smrti, samomoru, pa »reševanju« s tripi, pelinkovcem, marihuano, refoškom in še čem … Ne pozablja niti na protiutež naštetemu, na življenjsko gonilo, torej majhne sreče, svetle (racionalne) prebliske, sanje, ljubezen in vero – v pomembnost tega, v kar verjameš.

Njegovo glavno orodje so prispodobe, v katere vleče poleg ljudi in živali like iz popkulture, umetnosti, politike, obče zgodovine, filozofije in religije, kot so sveti Peter (»misli vzame sveti Peter ali pa kakšna druga svinja«), Wagner in Coltrane, Bobby Fischer, Frank Zappa (»manijaki in zveri, / zveri in manijaki / in Frank Zappa«) in Nace Junkar (»nekatere stvari izgledajo kot prekletstvo, / nekatere stvari izgledajo kot Nace Junkar«). Zadnji citat namiguje na vseprisoten humor, v bistvu ironijo, ki je ključna prvina njegove poezije. Jezik je na momente vulgaren, način pisanja pa, brutalno neposreden, tudi presunljiv, vsekakor zbuja razmislek. Najpogosteje se Iršič ukvarja s stanjem duha novodobnega človeka in njegovega dejanja in nehanja, z življenjskim absurdom. Zato ne preseneča, da je avtor družbeno kritičen, tako recimo v pesmi Konj z ročaji zapiše: »Sveti Miklavž je obdaril otroke, / revni so dobili manj.«

Prav nič utopičen ni razmislek v pesmi Breme: »Pomislim, / lahko bi vsi živeli skupaj, / če bi si bili različni, / pa imamo vsi iste poglede v nebo ...« Iršičev lirski subjekt namreč sledi predvsem asociacijam, ki pa jih ne razvija, bralcu zgolj vrže kost.

Ne preigrava klasičnih form, njegova poezija vsebuje druge prvine; berem jih ne čisto kot pesmi, ampak kot kratko prozo, vsebino z zapleti, protagonisti in njihovimi notranjimi vzgibi. V zbirki je poleg pesmi, v povprečju dolgih stran ali dve, tudi nekaj zelo kratkih pesmi; od enovrstičnic, denimo Sosed in redke usluge soseda in Noe (ki reši klopa), do tri-štiri vrstičnic (Varan, Izkušnje). Aforističen moment pogosto poveča učinek izrečenega, obenem pa ponuja več perspektiv.

Nisem prepričana, ali je vloga poezije in umetnosti res taka, kot jo opisuje v pesmi Blizu teme: »Vse te knjige in v njih same sijajne ideje. / Če bi jih sežgali, / bi kmalu napisali nove o tem /, kako priti do starega sranja.« Mogoče pa. Njegov prvenec me je nekoliko bolj prepričal, občasno se namreč sprašujem o pomenu njegovih provokacij. Včasih pomislim, ali niso same sebi namen, ali je njihova funkcija res sprožiti globlji uvid. Tu in tam posrečeni, močni izseki pesmi mestoma povozijo celoto. Morda pa je taka le moja perspektiva. Ker »to so poštene napake / in takšnih naredimo manj / kot tistih drugih«, kot piše v Stampedu dveh stopal.

Sodobni svet nas potiska v stisko. Vse bolj postajamo podobni raketi s premalo propelanta. Seseda se vase ali pač v stratosfero brezdušja in pomanjkanja empatije. Mogoče pa je vse samo življenje, ki ga Iršič prinaša na pladnju v posrečeni, precej neposredni maniri. Medium rare.

 

Nina Kremžar: Dostop na odprto morje (Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti – revija Mentor, 2019)

Prvenec Nine Kremžar berem v času, ko se je svet znašel v karanteni. Na podoben čas je opozorila že avtorica v pesniški zbirki, kjer v pesmi prilagoditev omenja, da lirski subjekt išče karanteno. Pesmi tako iščejo svoje mesto pod soncem in uspelo jim je, da so se dobro zasidrale v slovenski literarni prostor. Pesniška zbirka z naslovom Dostop na odprto morje je izšla po uvrstitvi na prvo mesto na Festivalu Urška za mlade literate, pesnica pa se lahko pohvali tudi z mestom urednice pri literarni reviji Novi zvon. Spretnost z besedami je odkrila že v mladosti, tako je v svoji prvi pesniški zbirki združila izkušnje, občutke in znanje.

Ob sprehodu skozi vse štiri cikle pesmi pridemo od pradavnine, naših prednikov, do današnjega časa, ko se človek še vedno sprašuje o eksistenci. Prestopanje iz preteklosti v sedanjost in prihodnost je zabrisano, sedanji in pretekli čas se zrcalita v prihodnjem in nanj vplivata. Ustvarja se kontrast med tem, kaj je bilo nekoč, in kako na ta ista identitetna vprašanja gledamo danes, prav tako avtorica pokaže položaj današnjega človeka in aktualizira pereče teme ter v ospredje postavlja predvsem ljubezen in čustva. Rdeča nit, ki v pesniški zbirki povezuje misli, je čas, ki je oblikovan v spominih.

Besede, ki zbližajo čas in ga tudi izničijo, so vedno v premikanju. To lahko beremo v pesmi to ni dežela za tujce: »šla sem / v svetlo deželo / da bi začutila preteklost / ki diši po lesu / da bi razumela / stvari ki tečejo / ampak moje besede / so tekle čez druge mostove – spodaj / prazne struge …« Njena plovba z besedami pa lahko na trenutke kljub vsemu deluje zmedeno, ker pesmi ne sledijo kronološkemu zaporedju. Sodeč po naslovih s pesnjenjem začne v babilonu, konča pa leta 1991, čeprav se med pesniško zbirko znajdemo tudi v prihodnosti.

V pesmih je pomemben ritem, ki je oblikovan s premišljenim izborom besed in dolžino verzov, ta pa se od pesmi do pesmi razlikuje. Prosti verz tako pride do izraza že z opuščanjem velikih začetnic in ločil, ta stil pa vseskozi ni konsistenten, kar še bolj poglablja modernistično pisanje. Tako na drugi strani najdemo povedi, ki so prav tako razdeljene na posamezne verze skupaj z ločili in velikimi začetnicami. Med pesmima pol-ženska in o otroku ki se ni želel zibati, ki ju je avtorica vključila v isti cikel, je velik kontrast, ker prva vključuje ločila ter velike začetnice, druga pa ne.

Pesnica je v svojem prvencu nanizala številne glasove, ki pripovedujejo različne zgodbe. Zmožnost subjekta, ki izstopi iz ednine in se preseli v množino oziroma se sprehaja po kolektivnem spominu, je razvidna na ravni besed in domišljije, ki ustvarja nenavadni svet, kjer imajo posebno moč z metaforami dobro oblikovane podobe. V množini tako pripoveduje recimo v pesmi rdeče ceste: »tla raztegnemo kot prt / jih pogladimo z dlanmi / ležemo na hrbet in / pepel otresamo pod mizo …« V ednini pa lahko beremo pesem pol-ženska: »Rečeš mi, da ne vem, kako ljubijo ženske. / In res ne vem, ker sem le na pol ženska, / ki ljubi skoraj cele moške, ki si z mano polnijo pore …« Ker se literarni subjekt opiše kot pol-ženska, ni nič nenavadnega, da v nekaterih pesmih spregovori tudi moški glas. Večglasje tako funkcionira kot oddaljevanje od lastnih občutkov, globljih čustev, ki jih s pomočjo različnih glasov postavi v širši kontekst.

Sprva lahko poezijo Nine Kremžar beremo kot neke vrste pripoved, ki je ujeta v obliko poezije, a to ni težava, ker vsi elementi funkcionirajo in se med seboj dopolnjujejo ter gradijo celoto. Pesmi se tako sesedajo, izginjajo in razpadajo, spet znova vstanejo in pogledajo v daljavo. Nekatere z vse krajšimi verzi resnično tonejo, subjekt pa se prav tako v pesmi avtopsija sooči z lastno smrtjo, ki je za avtorico del življenja in vedno prisotna. V omenjeni pesmi piše avtopoetsko in pokaže naklonjenost modernistični poetiki. Ker sama beseda ne bo preživela, bo potrebno več. »Beseda je premalo, / pa so me zakrpali nazaj, / mi zašili kožo in me pustili / ležati tu pred vami / golo, razkosano, / objokano.«

Menim, da je zbirka izvirna in perspektivna, največja težava lahko nastane pri interpretaciji bralca glede kronološke zasnove. Kljub temu je pesnica s prvencem iznajdljivo in prepričljivo predstavila svoj pogled na poezijo in umetnost ter hkrati življenje, s svojim ustvarjanjem pa si še vedno utira pot naprej med izurjene in uveljavljene slovenske pisce. Vsaka pesem gre v svojo smer, išče pot na odprto morje in to je tudi čar pričujoče pesniške zbirke. Ali je takšna literarna raznovrstnost velik zalogaj za bralce, ki vsakodnevno ne posegajo po poeziji? Lahko je, lahko pa svojim mislim pustimo prosto pot, da plujejo po besedah in pomenih, ki v sebi skrivajo več, kot se nam zdi na prvi pogled. Pesniška zbirka namreč vključuje vse, od preprostih izrazov do tistih, ki jih morda bralec ob prvem branju ne razume (agape, sepija, minnaar), a se bo k njim gotovo vračal.

 

Brane Senegačnik, Pogovori z nikomer. Ljubljana: Slovenska matica, 2019

V odnosu s Senegačnikovo poezijo se bralec loči od konkretnosti podob in doživljajev tostranstva ter se potaplja globlje, v višjo, neizmerljivo dimenzijo, nekam za besede. V poplavi sodobne poezije, ki bodisi odseva kaotičen nesmisel bivanja bodisi ponuja zgoščene dogodke iz intimnega sveta, ob branju Senegačnikovih pesniških oblik najdemo red, ki pa ni dešifriran, temveč je uganka tako za bralca kot tudi za lirski subjekt.

Njegova sedma pesniška zbirka Pogovori z nikomer je nov korak na pesnikovi svojevrstni poti, ki s tradiciji približanimi oblikami, a od nje z namerno podrejenostjo vsebini vseeno spretno odmaknjenimi, ozavešča neujemljivost resnice, za katero pa nam daje občutek, da vseeno obstaja. V tišino odmevajoča vprašanja o obstoju sveta, pesmi in nenazadnje bralca nakaže že naslov, saj je vsaka pesem pogovor med lirskim subjektom in bralcem, slednji pa je že ob vstopu v zbirko označen kot »nihče«. Oznaka ne vsebuje poniževalne note, temveč povzame in naznani skrivnostnost bralčevega jaza in v njem vzbudi vprašanja o svojem bistvu, izvoru in obstoju.

Ontološka vprašanja se premišljeno stopnjujejo skozi cikle zbirke, od prve pesmi Uverture do zadnje Čez tisoč let (balada o vrbi in trsu). Vsak nov cikel namreč zajame novo bivanjsko entiteto, podrejeno uganki resnice, ki svojo rešitev raztaplja v skrivnostni časovnosti, dokler na koncu zavest o skrajni nejasnosti ne objame popolnoma vsega: od konkretnih sledov človekovega bivanja v tostranstvu (hiše, ceste) in naravnih pojavov (zahod, zarja) do medsebojnih odnosov, pesmi in časovnih razsežnosti.

Oprijemljive podobe, kot so hiše, drevesa, psi in vrane, v prvem ciklu Galerija zmeraj od abstraktnega niso ločene, temveč se z njim sinestetično spajajo v večno spokojno tišino in minljivost, kot bi bilo vse enega izvora. Ta se odlično izkristalizira v enem samem, zaključnem verzu pesmi Srebro iz Händlove flavte: »ker je človeka in je zvezd dejanje«. Zvezde kot simbol v poeziji kažejo na onstranstvo, obenem pa tudi na daljavo ter nedosegljivost in če je nekaj, karkoli, dejanje obojega, ta dva svetova združuje v eno samo večno uganko. Slednja s ciklom Notranjost pesmi v svoj spokojni molk zaobjame tretjo razsežnost – poezijo: »Besede, skoraj zraščene s tišino, / nikdar ne izruvaš jih povsem iz nje«, a vzdušje že stopnjuje v tesnobnost nevednosti: »V tem strašnem hipu živega miru / le tvoj drget ‘zakaj’ je in ‘zato’ – / in vase stopiš v milostni tesnobi.« Čeprav vsak naslednji cikel z novo razsežnostjo obogati samospraševanje in zamaknjenost v lastno bit, deluje kot nadgradnja prejšnjega. Na primer tretji cikel, Daljna slika, ki tesnobo na določenih mestih preobrazi že v grozo minevanja, vsebuje svet človeka, »zvezd« in pesmi, doda pa še temo tonjenja preteklosti in spominov v pozabo.

Cikli Spregatev smisla: Fragmenti, Dvakrat vse in Miti in ekfraze presenečajo z domiselnostjo izbranih področij obstoja. Prvi ozavešča obstoj jezika le kot dogovora in ne samega na sebi ter njegovo grajenje na neobstojni podlagi. Koga sklanjamo in spregamo, če sploh ne vemo, kaj pomeni »jaz« in »biti«? Cikel se zaključi s pesmijo Bomo, ki odstira minevanje kljub megli našega obstoja – vseeno ga zaznavamo celo bolj kot to, da smo in kaj smo.

Naslednji višek, idejnosti za besedami, ki bi ga nemara lahko označili celo za najvišjega, razgalja cikel Dvakrat vse, ki, podobno kot naslov zbirke, preseneča s paradoksalnostjo. Ta ne ostane nerazjasnjena, temveč svoj smisel dobi v drugem. Cikel uteleša odnos z drugim – gre morda za drugo osebo v romantičnem smislu, sočloveka, višjo eksistenco (Boga) ali za Drugo kot tako? Od vseh naštetih možnosti branja, gre zaradi pojava erotične note, ki cikel nežno prežema, sklepati na prvo od naštetega. Vsaka od oseb prinaša svojo zavest obstoja, svoj »vse«, v stvarnosti se utemeljita vsaka zase, nato pa še skupaj in tedaj se »vse« podvoji. Je to en skupni »vse« ali dvakrat »vse«? Kaj pojem sploh pomeni, obstaja le znotraj ali tudi izven nas? Kako lahko odnos obstaja včasih bolj od osebe same? Zgodi se, da lirskemu subjektu, ker se najde v drugem, z izstopom te druge osebe iz njegovega življenja zmanjka ne le njen, temveč tudi njegov in s tem skupni »vse«: »s teboj poniknilo je dvakrat vse«. Deli telesa se v ciklu prefinjeno povezujejo z neoprijemljivimi pojmi in časovno dimenzijo, kar tvori pomenske šifre in ne nejasnosti: »Tvoj molk razjeda moje ustnice. / […] / Vsak poldan, svež kot tvoja koža, […].

Odnos, pesem, letni časi, prizori iz narave in civilizacije …, vse skupaj idejno okrona cikel Miti in ekfraze, ki se sicer, zaradi specifike narave mita, nekoliko loči od ostalih ciklov in nekako stoji sam zase, pa vseeno ga že dejstvo, da nekaj tako univerzalnega, kot je mit, najde mesto v pesniški zbirki, skladno všije med ostale. Kljub vsemu je na nekaterih mestih le možno najti jasno navezavo na področja eksistence prejšnjih ciklov. Tako lirski subjekt z mitom o Prometeju nakaže na svoje poslanstvo, ki je, za razliko od ognja, darovati ljudem zavest o resnici in njenem iskanju. V pesmi Ponovno vklenjeni Prometej se srečamo s človekovim zavračanjem poezije nasploh ali pa morda točno take vrste poezije, ki oznanja resnico, saj svetu zanjo ni več mar: »Ljudje pa od mojega daru so slepi / pribili me na prapor svoje želje: // z imenom mojim drejo preko mej / in manj kot vse zanima jih resnica.«

Tako kot vključevanje mitov v poezijo dosega univerzalnost in reinterpretacijo stvarnosti, tvori ta, skupaj s kroženjem letnih časov in vzorcev v naravi, iztekanjem mesecev in ur, neko krožno zaporedje, šifrirano realnost, uganko, urejen obstoj. Slednji se izraža z redom v strukturi, saj Senegačnik piše ritmično urejene jambske verze in jih spleta v namerno nepopolne sonete, katerih vsebina izstopa iz okvira zacementirane forme. Prav to je odsev resnice, ki ni zapustila tega sveta, temveč je le zamazana in se v svoji nejasnosti kaže nekje za besedami. Nekateri soneti so »prikrajšani« za tercini, ki naj bi osmišljali temo, zastavljeno v kvartinah, kar pomeni, da sonet ostane brez izteka v zgoščenost smisla. To se dogaja predvsem v  ciklu Spregatev smisla: fragmenti, kjer se soočamo s skrajnostjo ugibanja pomena pojmov, ki ne more niti pričakovati smerokaza do odgovora in tako tudi ne tercin. Poleg italijanskega soneta zbirko odlikujejo posamezne enokvartinske in dvokvartinske pesmi, anapestni verzi, angleški sonet ter druge prefinjene oblike in sredstva, ki v sebi povsem enotijo vsebino, idejo in formo. Oči skozi cikle pesmi objema ponavljanje pojmov tišina, megla, sneg, molk, prsti, dlani, besede, barve, svetloba, zrak … Enostavni pojmi, ki pa so vezani v nenavadne zveze ali pa nosijo zaradi sobesedila edinstven skriti pomen, viden iz vzdušja, skozi prosojne besede. Zbirki ponavljanja zato ne gre očitati, saj vleče rdečo nit in enoti svojevrstno poezijo, obenem pa pesmi, z različnimi kombinacijami, ki jih ponavljajoči se pojmi tvorijo, med seboj ločuje in jih plete v nekakšno skupino povezanih individuumov.

Pogovori z nikomer najskrajnejšo točko dosežejo v ozaveščanju obstoja pojma zdaj, ki se venomer izteka v preteklost in se v svoji majhnosti razblini. Kako dolg sploh je ta zdaj? Imamo mero za trenutek? Če se zdajšnji trenutek manjša v neskončnost, to v meglo postavi naš obstoj nasploh. Smo hkrati nični in večni, obenem posamezni in del vsega: »prevelik zate Liliput je / in premajhen Brobdingnag«. Tako v dveh zaključnih verzih zadnje pesmi, ki bi lahko dešifrirala celotno zbirko, lirski subjekt odstre poglavitno resnico o ničnosti in neskončnosti obstoja.