Klarisa Jovanović: Izgnana (KUD AAC Zrakogled, 2018), Festival Pranger 2019
Miha Marek
Tretja pesniška knjiga pesnice, prevajalke in glasbenice Klarise Jovanović Izgnana že v naslovu in prvem verzu nedvoumno poda vodilno temo: »Izgnala sem se iz očetove hiše.« Motiv samoizgnanstva se razvije skozi 18 oštevilčenih delov, ki morda simbolizirajo 18 let do polnoletnosti, s prologom, epilogom in vrinjenimi pesmimi. Avtorica na zavihku delo označuje kot pesnitev, in ta je res tematsko in formalno enotna, podobno kot njen pesniški prvenec Zgiban prek Mure (2007), hkrati pa s 30 stranmi krajša od povprečne pesniške zbirke. Izčrpno spremno besedilo Alenke Jovanovski knjigo zato nekoliko preveč obteži, saj je enake dolžine kot sama pesnitev.
Pesnitev je simbolna zgodba ženskega lirskega subjekta in se dogaja v simbolnem prostoru. S tem delo dobi določeno breztežnost, vendar se s pomočjo konkretnih arhetipskih simbolov (hiša, ovce, škarje, prestol, kamni) učinkovito izogne tveganju abstraktnosti. K vtisu čistine prispeva tudi posrečen dizajn knjige: snežno bel papir s centriranim tekstom. Pesniški izraz je minimalističen in pove le, kar je nepogrešljivo za naracijo. Predmete in dogodke le poimenuje in prikaže, čustva pa so, izvirno, posredovana le skoznje in ne ubesedena, s čimer so le še ostrejša. Vredno je izpostaviti tudi tehnične odlike velikega dela pesmi, ki morda izhajajo iz pesničinega glasbenega čuta: tekoči, pomensko in ritmično umerjeni verz, spretne verzne prelome in ponavljanje, ki prispeva h koherenci celote, znotraj speva (»in si / skrbno česale lase in mi skrbno / česale lase in si jih spletale in mi / jih spletale«) in skozi pesnitev (prsti kot vešče). Občasno se skladnja učinkovito pretrga, da utelesi stres in ogroženost: »Samo čez moje / truplo. Čez moje. Prej ne. / Prej.« Nekoliko zmotijo le onomatopeje in izštevanka, saj preidejo v drug simbolni register in prekinejo utečeni ritem.
Zgodba se začne s položajem govorke, ki stoji že zunaj »očetove hiše«, zunaj patriarhalnega sveta in jezika, in se ga spominja. »Hiša« je stabilno, a hladno okolje, kjer se ponavljajo obredi tradicionalnega življenja, ki je orisano z motivi ruralne skupnosti (npr. striženje ovac). Znak tradicionalizma je tudi, da gre za razširjeno družino, z več generacijami v isti skupnosti. Vpetost v tradicionalno okolje je hkrati domačno in nelagodno, govorki je tam »tuje in obenem toplo pri srcu«. Ta srhljiva dvoumnost se razvija skozi več prizorov, med njimi je striženje ovac, ki simbolizira nemoč ženskega lika. Tu odločajo »moška bedra, primež moških stegen«, ki stiskajo vrat ovcam, da jih moške roke lahko strižejo. A tudi moške le ženejo ukazi »od začetka časov, brez milosti«. Generacije moških ščitijo generacije žensk, ki to podpirajo: »dokler bom v njihovi hiši / mi nihče ne bo skrivil lasu na glavi«. V to nujnost so ujeti tudi nekateri predmeti (škarje, prt, preproga, ogrlica), personificirani z vrinjenimi samogovori, ki prekinjajo oštevilčene speve in dobrodošlo rahljajo strukturo. Predmeti so hkrati pričevalci in sostorilci (npr. škarje za striženje), vendar ne vsi – nekatere vrinjene pesmi se ne zdijo tako umestne. V patriarhalni družbeni vzorec so torej ujeti ženske, moški in orodja. Hiša »golta in ožema svoje / hčere in sinove«. V prvi polovici pesnitve pesnica torej zaostreno in pronicljivo prikaže dvoumnost patriarhalne tradicije, ki na eni strani ponuja varnost, vendar je ta varljiva, ker gre vštric z odvisnostjo in se zlahka sprevrže v grožnjo.
Iz prve v drugo polovico pesnitve se drug za drugim naloži več motivov in problemov, ki se do konca pesnitve ne uspejo razrešiti, saj se ne vključijo v spočetka zastavljeno narativno celoto. Naracija preneha biti kronološka in postane bolj nepregledna. Simbolni svet se začne zapletati od prizora, ko govorka postane »žrtveno jagnje« v medgeneracijskem obredu žrtvovanja. Skupnost se zbere okrog nje kot »živi ščit« in po žrtvovanju jo posadi na tron, mesto oblasti. Tam govorka celo dobi moč odločanja kot »utelešenje očetovega semena«. Krščanske ali širše biblične konotacije so tu razvidne. Vendar se ne razvijejo v konsistentno sliko, kakor tudi ne druge biblične podobe: mira in kadilo, prestol, drevo življenja. Ker pesnitev začne s pičlimi in preglednimi simboli, pretežno iz ruralne sfere, zbuja pričakovanje, da bo tako tudi nadaljevala. Zato je preskok v bogato, a nekoliko zmedeno biblično in drugo simboliko bolj moteč, kakor bi bil, če bi bil pesniški govor že spočetka tako obilen. Nasploh so močnejše pesmi tiste, ki so motivno skope in simbolno koherentne, npr. I, V, VIII, XIV. Šibkejše pa so tiste, ki so bolj napolnjene z motivi, ki ostanejo nerazviti, npr. VII, XIII. »Epilog« celo vpelje več novih motivov, tudi materinsko hišo, za katere se zdi, da ne spadajo na sam konec pesnitve. Zbujajo namreč pričakovanje po nečem več, kakor da je bilo vse doslej le priprava.
Na splošno se zdi, da knjiga v svoji naraciji v prvi polovici pripravi osnovo za veliki preobrat, ki bi moral biti kasneje popisan. Govorka je že »izgnana«, torej bi pričakovali tudi podrobno pripoved o tem, kako se je izgnala – z vso ostrino, s katero je opisala življenje v očetovski hiši. Vendar tega v drugi polovici ni: so bolj ali manj razvezane podobe, ki se ne vklopijo več v naracijo. Na primer »drevo življenja«, ki mu govorka obrne hrbet in od katerega odide kot nekakšen posnetek Eve iz edenskega vrta, gola in »sama svoja, nikogaršnja«. Rešitev iz ujetosti, odhod v izgnanstvo in tesnobno svobodo se torej zdita, glede na priprave, nekoliko rokohitrska. In končna prognoza (svoboda) ni tako dodelana, kot je bila diagnoza (patriarhat) in terapija (samoizgon). Ob koncu je govorka brodolomka: »Zdaj sedim na obali tujega morja / in prekladam po ustih tuje besede.« Na očetovsko hišo še misli, vendar se zaveda, da jo je nepovratno zapustila. Zanjo se je hiša celo porušila. Strah jo je svobode in nujnosti gradnje novega – morda nove hiše, novega jezika? Morda govorko zdaj čaka naloga, da prekvasi svoje razmerje do tradicije, ki jo je zapustila, in jo vseeno ohrani kot nekaj vrednega? Pesnitev tega noče eksplicirati, zato njen konec razočara. Vzbudi željo po določnejši razrešitvi, ki je ne ponudi. – Naslovni samoizgon je domiseln prevrat bibličnega izgona iz raja. Demonstrira moč pesniške govorice, ki osvobodi govorko od spon tradicije ter od odvisnega in pasivnega dela same sebe. Pesnitev Izgnana napove, da bo od začetka do konca takšna epska zgodba osvoboditve, in v prvi polovici to tudi uresničuje, minimalistično in sistematično. Vendar izgubi precej svoje moči, ko analitično ostrino čedalje bolj zamenja za razvezano nizanje podob.
