Kategorija: 2019

 

Klarisa Jovanović: Izgnana (KUD AAC Zrakogled, 2018)

Po kratki in izčiščeni formi haikuja v drugi pesniški zbirki Klarise Jovanović Kimono, na otip se v zadnji z naslovom Izgnana pesnica ponovno vrača v daljšo formo pesnitve, skozi katero smo jo tudi spoznali v prvi, prekmursko obarvani zbirki Zgiban prek Mure. Kot omogočajo haikuji strnjen izlušček nekega občutja, podobe, daljše verzne oblike seveda pomenijo poglobitev in razčlenitev teme, dovolijo pa si lahko tudi stranske rokave, dodatne slike, počasno stopnjevanje ritma, ki bralca potegne s svojo logiko (sanjske) resničnosti.

Pesnitev Izgnana, kljub temu da je v ospredju izrazita liričnost, torej izpoved čustvenega stanja oz. celo travme, ohranja neke vrste pripovedni lok, ki nas pripelje od prologa, preko osemnajstih postaj in nekaj vmesnih dodatnih pesmih v oklepajih, do epiloga. Kot nam že napoveduje naslov in še veliko bolj prvi verz tako prologa kot prve pesmi gre za »izgon iz očetove hiše«.

V središču imamo torej dva motiva, ki sta obenem uspešni vodilni metafori: hišo in izgon. Izgon je tematski pogon pesnitve, prolog pa nam pove, da se je lirska subjektka iz očetove hiše že izgnala, »še preden jo je dodobra spoznala«. Vendar, iz česa se pravzaprav izganja? »Očetovo hišo« lahko seveda povežemo s primarno družino, rodbino ali širše domovino, vendar pesnitev tak arhetipski pomen še odpre. Poleg zapustitve določene kulture, jezika (s čimer lahko pesnitev preko biografije Klarise Jovanović ali obširne spremne besede Alenke Jovanovski povežemo) nam pesnica z nekaterimi večznačnimi podobami pogled odpira. Obreden opis izgona, ki zaradi ljudskosti podobja in ritma spomnija na poezijo Svetlane Makarovič, pomene rahlja in jih pušča na površju. Arhetipske podobe mrtvih prednikov, grobov, nakita, sadežev kombinira z izvirno simboliko in metaforiko: »/…/ in skakala, kot bi me metalo / božje, in meje davnega otroškega / ristanca so se ves čas razmikale in / ploščati kamen je kar sam odskakoval / pred mano«. Ravno mesta, kjer se ustaljena simbolika meša z novimi motivi ali prehaja iz ene simbolike v drugo, ustvarjajo nov mitični svet, ki bralcu ponuja pomensko ogrodje »izgube identitete«, ob tem pa še neko neizrečeno grozo, ki ob koncu prehaja v negotovo in težko ulovljivo občutje svobode.  

Strukturno gledano pesnitev sledi svoji tematski zasnovi. Posamezne pesmi označene s številkami kot zidaki gradijo zgodbo »očetove hiše«, v kateri prebivajo tako živi kot neživi. Pri tem oštevilčene pesmi verižno in s tem lahkotno prehajajo ena v drugo, ritem, ki ga pesnica gradi je zelo natančno in premišljeno stopnjevan – od dramatičnega vhoda v obredje hiše (»Beeee, beeeee, beeee, je rezalo v / polmrak, beeee, beeeee, beeeee, / je rezalo, je hlipalo, je rezalo, je hlipalo«), pasivne vdanosti v položaj (»/…/ in jaz, / pogreznjena vanj do pasu, se / nisem mogla premakniti in ne / krikniti. In vendar sem bila na / varnem.«), do vrha, ki ga predstavlja sam odhod v X. pesmi (»Odšla sem, s suhimi usti. Odvrgla nakit, odvrgla obleko. Kako strašna golota je človeka.«). Nekatere pesmi pa so začinjene tudi z ljudskim ritmom in motiviko: »An ban pet podgan, štiri miši, / črni vran. Črni vran je zaspan, / miši skačejo po hiši, / da jih nič, prav nič ne sliši / črni vran.«, ki občasno dajejo vtis, da bi lahko šlo tudi za peto pesnitev. Sam ritem pripovedi se tako odlično pokriva z ritmom posameznih pesmi, bralec pa začuti »hišo« kot sklenjeno celoto. Ob tem pomembno vlogo igrajo tudi pesmi v oklepajih, ki jih napram ostalim pesmim ne govori prvoosebna lirska subjektka, temveč same stvari v hiši (škarje, prt, ščit, tron, preproga, ogrlica in špranja). Vmesne pesmi tako dobijo vlogo praznih mest, oken, ki nam dajejo nov vpogled v dogajanje, hkrati pa so simboli sami zase in dopolnjujejo celotno arhetipsko podobje, ki ga pesnitev vzpostavlja. Kljub temu pa se občasno zdi, da ne dosežejo takega učinka, kot bi ga lahko, in ostajajo na osnovni ravni arhetipa, ki ne doda pesnitvi nič posebej izvirnega. Kakor ostale pesmi skoraj zmeraj uspešno prehajajo na nove simbolne ravni, določene »pesmi oklepajev« (npr. »Govori preproga«) tega ne uspejo in bi lahko pesnitev tekla naprej tudi brez njih.

Kljub neenakomerni moči določenih pesmi pa pesnitev uspe vseskozi držati napetost, ki jo gradi preko bolj ali manj izvirnih temačnih, skrivnostih in malodane pravljičnih podob, ki jih vseskozi povezuje strukturiran ritem. Ravno ritmika pesnitve, ki sama spominja na zaklinjanje, in mesta, kjer pesnica preseže enoznačnost določenih simbolov v okviru ljudske pripovedi, so najmočnejše točke Izgnane. Dodatno dimenzijo nakaže še epilog, ki ni zgolj nek izpev, ki bi na koncu pričakovali, temveč se trudi odpreti »očetovo hišo« v preostali svet oz. v tem primeru v »materino hišo«. In če smo se na začetku vprašali, iz česa se lirska subjektka izganja, se lahko sedaj podobno vprašamo, kam točno se je izgnala. Pri tej interpretaciji lahko dodatno bega še časovna komponenta vseh izgonov. Zdi se, da ob koncu obstanemo v nekem medčasovju, kjer je preteklost »Izgnala sem se iz očetove hiše.« (Prolog); »Pozneje, veliko pozneje, zdi se mi, / da je bilo pred mojim rojstvom, / sem se izgnala iz materine hiše« (Epilog) v bistvu sedanjost, ki jo beremo v vseh preostalih pesmih. Kot bi v vmesnem času pesnitve zares obtičali v sanjah, ki se ponavljajo v večnih ciklih podzavestnega podoživljanja množice simbolov.

Če pesnitev razumem tako, v smislu večnega ponavljanja sanjskega časa, odprt, morda celo nejasen konec ne zmoti toliko. Res pa je, da niti ne ponudi končnega zadoščenja oz. katarze, ki bi jo pričakovali. Ponudi zgolj nov zasuk, kot bi zavili v novo sobo, ampak si je ne bi imeli časa zares ogledati. Kot bi nekdo na hitro ugasnil luč, s tem pa bi tudi téma postala nekam zatemnjena …

 

Klarisa Jovanović: Izgnana (KUD AAC Zrakogled, 2018), Festival Pranger 2019

Tretja pesniška knjiga pesnice, prevajalke in glasbenice Klarise Jovanović Izgnana že v naslovu in prvem verzu nedvoumno poda vodilno temo: »Izgnala sem se iz očetove hiše.« Motiv samoizgnanstva se razvije skozi 18 oštevilčenih delov, ki morda simbolizirajo 18 let do polnoletnosti, s prologom, epilogom in vrinjenimi pesmimi. Avtorica na zavihku delo označuje kot pesnitev, in ta je res tematsko in formalno enotna, podobno kot njen pesniški prvenec Zgiban prek Mure (2007), hkrati pa s 30 stranmi krajša od povprečne pesniške zbirke. Izčrpno spremno besedilo Alenke Jovanovski knjigo zato nekoliko preveč obteži, saj je enake dolžine kot sama pesnitev.

Pesnitev je simbolna zgodba ženskega lirskega subjekta in se dogaja v simbolnem prostoru. S tem delo dobi določeno breztežnost, vendar se s pomočjo konkretnih arhetipskih simbolov (hiša, ovce, škarje, prestol, kamni) učinkovito izogne tveganju abstraktnosti. K vtisu čistine prispeva tudi posrečen dizajn knjige: snežno bel papir s centriranim tekstom. Pesniški izraz je minimalističen in pove le, kar je nepogrešljivo za naracijo. Predmete in dogodke le poimenuje in prikaže, čustva pa so, izvirno, posredovana le skoznje in ne ubesedena, s čimer so le še ostrejša. Vredno je izpostaviti tudi tehnične odlike velikega dela pesmi, ki morda izhajajo iz pesničinega glasbenega čuta: tekoči, pomensko in ritmično umerjeni verz, spretne verzne prelome in ponavljanje, ki prispeva h koherenci celote, znotraj speva (»in si / skrbno česale lase in mi skrbno / česale lase in si jih spletale in mi / jih spletale«) in skozi pesnitev (prsti kot vešče). Občasno se skladnja učinkovito pretrga, da utelesi stres in ogroženost: »Samo čez moje / truplo. Čez moje. Prej ne. / Prej.« Nekoliko zmotijo le onomatopeje in izštevanka, saj preidejo v drug simbolni register in prekinejo utečeni ritem.

Zgodba se začne s položajem govorke, ki stoji že zunaj »očetove hiše«, zunaj patriarhalnega sveta in jezika, in se ga spominja. »Hiša« je stabilno, a hladno okolje, kjer se ponavljajo obredi tradicionalnega življenja, ki je orisano z motivi ruralne skupnosti (npr. striženje ovac). Znak tradicionalizma je tudi, da gre za razširjeno družino, z več generacijami v isti skupnosti. Vpetost v tradicionalno okolje je hkrati domačno in nelagodno, govorki je tam »tuje in obenem toplo pri srcu«. Ta srhljiva dvoumnost se razvija skozi več prizorov, med njimi je striženje ovac, ki simbolizira nemoč ženskega lika. Tu odločajo »moška bedra, primež moških stegen«, ki stiskajo vrat ovcam, da jih moške roke lahko strižejo. A tudi moške le ženejo ukazi »od začetka časov, brez milosti«. Generacije moških ščitijo generacije žensk, ki to podpirajo: »dokler bom v njihovi hiši / mi nihče ne bo skrivil lasu na glavi«. V to nujnost so ujeti tudi nekateri predmeti (škarje, prt, preproga, ogrlica), personificirani z vrinjenimi samogovori, ki prekinjajo oštevilčene speve in dobrodošlo rahljajo strukturo. Predmeti so hkrati pričevalci in sostorilci (npr. škarje za striženje), vendar ne vsi – nekatere vrinjene pesmi se ne zdijo tako umestne. V patriarhalni družbeni vzorec so torej ujeti ženske, moški in orodja. Hiša »golta in ožema svoje / hčere in sinove«. V prvi polovici pesnitve pesnica torej zaostreno in pronicljivo prikaže dvoumnost patriarhalne tradicije, ki na eni strani ponuja varnost, vendar je ta varljiva, ker gre vštric z odvisnostjo in se zlahka sprevrže v grožnjo.

Iz prve v drugo polovico pesnitve se drug za drugim naloži več motivov in problemov, ki se do konca pesnitve ne uspejo razrešiti, saj se ne vključijo v spočetka zastavljeno narativno celoto. Naracija preneha biti kronološka in postane bolj nepregledna. Simbolni svet se začne zapletati od prizora, ko govorka postane »žrtveno jagnje« v medgeneracijskem obredu žrtvovanja. Skupnost se zbere okrog nje kot »živi ščit« in po žrtvovanju jo posadi na tron, mesto oblasti. Tam govorka celo dobi moč odločanja kot »utelešenje očetovega semena«. Krščanske ali širše biblične konotacije so tu razvidne. Vendar se ne razvijejo v konsistentno sliko, kakor tudi ne druge biblične podobe: mira in kadilo, prestol, drevo življenja. Ker pesnitev začne s pičlimi in preglednimi simboli, pretežno iz ruralne sfere, zbuja pričakovanje, da bo tako tudi nadaljevala. Zato je preskok v bogato, a nekoliko zmedeno biblično in drugo simboliko bolj moteč, kakor bi bil, če bi bil pesniški govor že spočetka tako obilen. Nasploh so močnejše pesmi tiste, ki so motivno skope in simbolno koherentne, npr. I, V, VIII, XIV. Šibkejše pa so tiste, ki so bolj napolnjene z motivi, ki ostanejo nerazviti, npr. VII, XIII. »Epilog« celo vpelje več novih motivov, tudi materinsko hišo, za katere se zdi, da ne spadajo na sam konec pesnitve. Zbujajo namreč pričakovanje po nečem več, kakor da je bilo vse doslej le priprava.

Na splošno se zdi, da knjiga v svoji naraciji v prvi polovici pripravi osnovo za veliki preobrat, ki bi moral biti kasneje popisan. Govorka je že »izgnana«, torej bi pričakovali tudi podrobno pripoved o tem, kako se je izgnala – z vso ostrino, s katero je opisala življenje v očetovski hiši. Vendar tega v drugi polovici ni: so bolj ali manj razvezane podobe, ki se ne vklopijo več v naracijo. Na primer »drevo življenja«, ki mu govorka obrne hrbet in od katerega odide kot nekakšen posnetek Eve iz edenskega vrta, gola in »sama svoja, nikogaršnja«. Rešitev iz ujetosti, odhod v izgnanstvo in tesnobno svobodo se torej zdita, glede na priprave, nekoliko rokohitrska. In končna prognoza (svoboda) ni tako dodelana, kot je bila diagnoza (patriarhat) in terapija (samoizgon). Ob koncu je govorka brodolomka: »Zdaj sedim na obali tujega morja / in prekladam po ustih tuje besede.« Na očetovsko hišo še misli, vendar se zaveda, da jo je nepovratno zapustila. Zanjo se je hiša celo porušila. Strah jo je svobode in nujnosti gradnje novega – morda nove hiše, novega jezika? Morda govorko zdaj čaka naloga, da prekvasi svoje razmerje do tradicije, ki jo je zapustila, in jo vseeno ohrani kot nekaj vrednega? Pesnitev tega noče eksplicirati, zato njen konec razočara. Vzbudi željo po določnejši razrešitvi, ki je ne ponudi. – Naslovni samoizgon je domiseln prevrat bibličnega izgona iz raja. Demonstrira moč pesniške govorice, ki osvobodi govorko od spon tradicije ter od odvisnega in pasivnega dela same sebe. Pesnitev Izgnana napove, da bo od začetka do konca takšna epska zgodba osvoboditve, in v prvi polovici to tudi uresničuje, minimalistično in sistematično. Vendar izgubi precej svoje moči, ko analitično ostrino čedalje bolj zamenja za razvezano nizanje podob.