Blaž Iršič: Človek pod luno (LUD Literatura, 2019)
Človek pod luno (2019) je druga pesniška zbirka Blaža Iršiča (1983), ki je izšla po prvencu Poezija za avtomehanike (2016), nominiranem za Jenkovo nagrado. Njegovo pisanje me nekoliko spominja na produkcijo Slovenskega mladinskega gledališča Človek na luni, pa ne zaradi podobnega naslova. Prav tako tudi na letošnjo koprodukcijo SNG Drame Ljubljana, CD in Mestnega gledališča ljubljanskega, imenovano 2020. Prav zlahka lahko vlečem vzporednice, saj se vse našteto ukvarja s podobno tematiko: Kaj je človek naredil (in še dela) iz sebe v vseh letih »evolucije«?
Po drugi strani je res tudi, da bi bile njegove pesmi zaradi neposrednosti in provokativnosti, saj je avtor brez dlake na jeziku, prav lahko besedila punk pesmi. V njih izvirno preigrava in razgali majhnega človeka (tudi sebe) v njegovi ničnosti, okrutnosti, zagamanosti, ujetosti in odtujenosti od sebe in vsega naokoli, v kar je umeščen. Tudi nagnjenosti k uničevanju, kot v pesmi Forma viva: »vse, česar se dotaknemo, izgubi obliko. / Zmečkamo lahko velika japonska mesta.«
Prehaja tuzemski svet in se bliža smrti, samomoru, pa »reševanju« s tripi, pelinkovcem, marihuano, refoškom in še čem … Ne pozablja niti na protiutež naštetemu, na življenjsko gonilo, torej majhne sreče, svetle (racionalne) prebliske, sanje, ljubezen in vero – v pomembnost tega, v kar verjameš.
Njegovo glavno orodje so prispodobe, v katere vleče poleg ljudi in živali like iz popkulture, umetnosti, politike, obče zgodovine, filozofije in religije, kot so sveti Peter (»misli vzame sveti Peter ali pa kakšna druga svinja«), Wagner in Coltrane, Bobby Fischer, Frank Zappa (»manijaki in zveri, / zveri in manijaki / in Frank Zappa«) in Nace Junkar (»nekatere stvari izgledajo kot prekletstvo, / nekatere stvari izgledajo kot Nace Junkar«). Zadnji citat namiguje na vseprisoten humor, v bistvu ironijo, ki je ključna prvina njegove poezije. Jezik je na momente vulgaren, način pisanja pa, brutalno neposreden, tudi presunljiv, vsekakor zbuja razmislek. Najpogosteje se Iršič ukvarja s stanjem duha novodobnega človeka in njegovega dejanja in nehanja, z življenjskim absurdom. Zato ne preseneča, da je avtor družbeno kritičen, tako recimo v pesmi Konj z ročaji zapiše: »Sveti Miklavž je obdaril otroke, / revni so dobili manj.«
Prav nič utopičen ni razmislek v pesmi Breme: »Pomislim, / lahko bi vsi živeli skupaj, / če bi si bili različni, / pa imamo vsi iste poglede v nebo ...« Iršičev lirski subjekt namreč sledi predvsem asociacijam, ki pa jih ne razvija, bralcu zgolj vrže kost.
Ne preigrava klasičnih form, njegova poezija vsebuje druge prvine; berem jih ne čisto kot pesmi, ampak kot kratko prozo, vsebino z zapleti, protagonisti in njihovimi notranjimi vzgibi. V zbirki je poleg pesmi, v povprečju dolgih stran ali dve, tudi nekaj zelo kratkih pesmi; od enovrstičnic, denimo Sosed in redke usluge soseda in Noe (ki reši klopa), do tri-štiri vrstičnic (Varan, Izkušnje). Aforističen moment pogosto poveča učinek izrečenega, obenem pa ponuja več perspektiv.
Nisem prepričana, ali je vloga poezije in umetnosti res taka, kot jo opisuje v pesmi Blizu teme: »Vse te knjige in v njih same sijajne ideje. / Če bi jih sežgali, / bi kmalu napisali nove o tem /, kako priti do starega sranja.« Mogoče pa. Njegov prvenec me je nekoliko bolj prepričal, občasno se namreč sprašujem o pomenu njegovih provokacij. Včasih pomislim, ali niso same sebi namen, ali je njihova funkcija res sprožiti globlji uvid. Tu in tam posrečeni, močni izseki pesmi mestoma povozijo celoto. Morda pa je taka le moja perspektiva. Ker »to so poštene napake / in takšnih naredimo manj / kot tistih drugih«, kot piše v Stampedu dveh stopal.
Sodobni svet nas potiska v stisko. Vse bolj postajamo podobni raketi s premalo propelanta. Seseda se vase ali pač v stratosfero brezdušja in pomanjkanja empatije. Mogoče pa je vse samo življenje, ki ga Iršič prinaša na pladnju v posrečeni, precej neposredni maniri. Medium rare.
