Esej arhitekta, urbanista in esejista Janka Rožiča na letošnjo krovno temo ‘poezija in železo’.
Kako in kje, če sploh, se poezija zares lahko sreča z železom? Pogosto slišimo sicer, da nekdo kuje rime, čeprav vemo, da ni kovač, in verjetno niti pesnik, četudi se ukvarja z verzi. Povezava, ki ni le metaforična, temveč neposredna, je železov oksihidroksit s kemijsko formulo FeO(OH). Prvi ga je opisal nemški mineralog Johann Georg Lenz in ga leta 1806 poimenoval goethit po pesniku Johannu Wolfgangu Goetheju, ki je bil velik ljubitelj geologije. Goethit je tudi železova ruda, včasih so iz nje pridobivali železo in jeklo. Če jo zmeljemo, dobimo rumeno, če ga segrejemo pa tudi rdečo okro, najstarejše barvilo, s katerim je prve podobe na stene votlin risal človek že v kameni dobi. Ima poezija danes, ko spet »sekajo bridka jekla«, v novi »železni dobi«, ki ji ne moremo uiti niti s hitro železnico, še kakšno drugo železo v ognju?
Na pogled bližji par kot »poezija in železo« sta »poezija in filozofija«, čeprav sta bili – odkar je Platon izgnal pesnike iz svoje Države – kakor ogenj in voda. Na nov način sta ju zbližala dva resnična para kritikov in kritičark ter literarnih ustvarjalk, prevajalcev in ustvarjalcev: August Wilhelm s Caroline Schlegel ter Friedrich Schlegel z Dorotheo Veit, ter širšim krogom sodelavcev v okviru revije Athenäum v Jeni konec 18. stoletja. Že starejši Avgust Wilhelm Schlegel govori o »filozofiji poezije«, mlajši Friedrich gre v spajanju nasprotij še dlje: »vsa umetnost naj postane znanost in vsa znanost naj postane umetnost. Poezija in filozofija naj bosta združeni.« Augustova žena Caroline Schlegel, kasneje se je od njega ločila in se poročila s Schellingom, in Friedrichova žena Dorothea Veit sta bili aktivni soustvarjalki vseh njunih del, kar se še danes premalo poudarja. Na jenski krog se je kasneje navezala tudi francoska pisateljica Madame de Staël. Augusta Wilhelma Schlegla je povabila na svoj grad Coppet, kjer je postal učitelj njenih otrok in literarni svetovalec pri nastajanju znamenitega dela O Nemčiji. S knjigo De l’Allemagne, ki je bila napisana okoli 1810, vendar zaradi Napoleonove prepovedi prvič objavljena šele leta 1813 v Londonu, avtorica ni naredila le mostu med nemško in francosko romantiko, temveč še večji korak čez Rokavski preliv in tudi čez Atlantik. Močno je vplivala tudi na ameriški transcedentalizem, s tem pa na današnje čutenje narave.
Bolj kot goli literarni slog je romantike zanimalo v vrhovih in vrhuncih resničnega prostora razgibano življenje. Globoke soteske in visoki vrhovi, divjina in narava v vseh oblikah in v celoti, jih je še posebej pritegovala in navdihovala.
Alpe so za romantiko postale to, kar so bile Firence za renesanso. Po Jeanu Jacquesu Rousseauju, ki je bil v Švicarskih Alpah doma, so tja drli vsi, ki so začutili, da je v zraku in na koncu jezika nekaj neskončnega … V tem lovljenju ne samo sape nad prepadi, temveč nasprotij v kontrapunktu in sublimnem sozvočju z naravo so skoraj vsi jeziki Evrope zazveneli naravno, jasno in nezaslišano lepo. Toda po nasilju francoske revolucije in še bolj krvavem vzponu in padcu Napoleona so v Evropi neupravičeno pokopali tudi romantiko in z njo vred tudi mnoge premlade romantike. Veličine Hölderlinovih himen ni prepoznal niti veliki Goethe: ko sta se 22. avgusta 1797 zadnjič srečala v Frankfurtu, je mlademu pesniku svetoval, naj piše »male pesmi«. Neprepoznani so prezgodaj padli v Nemčiji Novalis in Kleist, v Angliji Keats, Schelley in Byron, na češkem Macha, na slovenskem Čop, v Rusiji pa so s Puškinom in Lermontovim obračunali kar z orožjem. Mnoge so ubile zamere, večino pa zgolj razmere. Težavam se niso izognili niti tisti, ki so mladostno krizo vendarle preživeli. Hölderlin, sošolec Schellinga in Hegla v tübingenskem štiftu, ki naj bi šel najdlje čez Kantovo mejo, je starost dočakal zaprt v mestnem stolpu. Po petih zavrnjenih prošnjah je tudi Prešeren advokaturo dobil šele nekaj let pred smrtjo in še to ne v Ljubljani, temveč v Kranju.
Za Pranger, festival kritike, prevoda in branja poezije ne bo odveč, če še enkrat pretehtamo spoznanje Friedricha Schlegla, ki poudari, da je »poroka filologije (φλ) in filozofije (φσ) za »konstitucijo resnice« prav »v kritiki«. Poroka – v nemščini Hochzeit – je dobesedno »visoki čas«, in zgodi se v kritiki … Morda je slovenska romantika še vedno živa, ker smo imeli več kot le srečo, da je nadarjeni pesnik France Prešeren imel ob sebi Matijo Čopa, ne samo vrhunskega znanstvenika in jezikoslovca, temveč pravega kritika, ki je vso evropsko literaturo prebral v originalu in prijatelju predal vse, kar je sam vedel, da bi le ta videl in morda tudi uvidel … Se zavedamo, kaj pomeni, da sta se dva bistra fanta iz Vrbe in Žirovnice, dveh sosednjih vasi tukaj blizu Radovljice, kasneje v Ljubljani našla in postala prijatelja?
Nikoli do kraja izpeti romantični spev tudi v Evropi začne spet odmevati v XX: stoletju. Walter Benjamin iz Pojma umetnostne kritike v nemški romantiki doktorira in v 30. letih ustvarjalnost kritika povzdigne domala na raven avtorjeve. Heidegger s svojim Denken und Dichten Hölderlinu prizna, sicer s stoletno zamudo, neposredne uvide v Bit (Sein), spozna, da skozi pesnika pride do besede Bit sama, saj pesništvo izreka, kar mora filozofija šele premisliti. Skratka, ko filozof še nima pojma, pesnik že lahko uvidi … Podoben spoj mišljenja in petja zaveje tudi iz »konsov« in »integralov« Vebrovega študenta Kosovela. Tudi Kocbekove besede navdihuje igriva in iskriva misel, da uvidi »darežljivost pesmi« v »presežnosti jezika« …
Kako globoko je vpeta in kako peta je skrivnost metalurgije v pesniškem izročilu? Če začnemo »pri Homeri«, kamor nas vedno znova vabi Prešeren, slepi videc preseneti že v prvem spevu Iliade, saj Hefajsta predstavi ne samo kot boga ognja in mojstra kovaštva, temveč kot nekoga, ki lahko pomiri celo bogove in njihov prepir spremeni v božanski pir. Mar v Hefajstovem mojstrstvu že Homerja bolj kot tehnična spretnost zanima predvsem etična razsežnost, kakor bi lahko rekli danes, ker tedaj razen nezavedno še niso poznali te delitve, ki je sedaj zaradi avtomatizma spomina in mišljenja z umetno inteligenco stopila iz zgodovine na odre sveta kakor nekoč davno napovedana »deus ex machina«. Zato tudi tehničnega vidika, še posebej v našem času, ne gre zanemarjati. Homer opeva Hefajstove umetelne izdelke, ki niso brez presežne in božanske moči. Že v Ahilovem ščitu se zrcalita celoten svet in človeško življenje, spoj univerzuma in uma, sonca in srca s hrepenenjem po domu, ki ga skozi labirinte, poti in brezpotja, ne samo deset let kakor Odisej, temveč že tisočletja, od samega začetka, išče in nosi tudi literatura.
Zvok kovine v jeziku zazveni še posebej starožitno tukaj, v tej pokrajini med Kropo, Bohinjsko Bistrico, Staro fužino, Radovno, Mojstrano, Jesenicami, Javornikom in drugimi kraji v zgornjem toku Save v bližini Radovljice, kjer so nekdaj v starih fužinah talili rudo in kovali tudi noriško železo, pravzaprav prvo jeklo. Če v zasledovanju kovaštva iz Homerjevega grštva preskočimo v rimsko zgodovino, ujamemo tudi neposreden odmev tega prostora. Že rimski pesnik Horacij piše, kako jeze v žalosti »niti noriški meč ne prestraši«. Tudi Ovid se sklicuje na »železo, ki ga prekaljuje noriški ogenj«, da bi poudaril trdoto, ne samo materiala, temveč značaja, ko v svojih Metamorfozah prepleta telesno in duhovno, snovno in osnovno. Norik, katerega osrednji del sta bili današnja Koroška in tudi Kranjska, ni bil le pokorjena rimska provinca, temveč pridruženo kraljestvo. Celo Rimljani so se tukaj vzdržali sile iz preprostega razloga, ker niso želeli izgubiti metalurškega znanja, saj so od tod dobivali noriško jeklo. Uporabljali so ga tudi za ključno ost imperija, rimski meč, znameniti »gladio«, s katerim so si prisvojili ne samo pol, temveč po njihovem ves civilizirani svet.
So predantične tradicije, ki so jih drugod krvavo zatrli, tukaj morda vendarle preživele? Na tanki meji med prostorom in jezikom morda še lahko ujamemo daljni odmev tega. Po Juliju Cezarju, ki je s keltskimi Noriki prvi sklenil pakt, preden je krvavo obračunal z Galci, se je staro mesto, ki je dalo ime Furlaniji, imenovalo »Forum Juli«. Langobardi so ga klicali Civitas Fori Juli, še danes pa se po romansko imenuje Cividale in slovensko Čedad ali Čevdad, kakor so ga klicali stari Bohinjci.
Cezar, ki se je v Transalpinski Galiji že leta preko leta vojskoval, je v Cisalpinski Galiji na južni strani Alp pozimi počival. Kaj pomeni meja, ne samo med vojno in mirom, temveč tudi med trans- in cis- , med onstran in tostran, in kakšna meja v prostoru in času evropske zgodovine so potemtakem Alpe? Julij Cezar jih je prečkal samo na vzhodu in zahodu, čez osrednje Alpe se je prebil šele cesar Avgust. Morda ni naključje, da sta Julij in Avgust edina cesarja, ki sta se večno zapisala tudi v čas, ali natančneje, v pravem vrstnem redu celo v koledar. Cezar je pustil pečat tudi v imenu vseh cesarjev in carjev, ki so korakali in, upajmo, da tudi odkorakali skozi zgodovino. Po Juliju, ko še ni bil Cezar, pa nosijo ime tudi Julijske Alpe.
Alpe so svetu dale s Hallstattom starejšo in La Tènom mlajšo železno dobo. Prostor je tudi v Julijskih Alpah tako prežet s kovaško tradicijo, da se nadaljuje celo v moderne čase, kajti največji mecen in spiritus agens slovenske kulture v času razsvetljenstva, je bil baron Žiga Zois pl. Edelstein, ki je po očetu Michelangelu podedoval večino fužin v teh krajih. Bil je tako bogat, da se je pri njem ustavljal celo cesar, ko je potoval mimo, tako razgledan, da se je dopisoval z največjimi evropskimi učenjaki, še posebej s področja metalurgije in geologije, in tako občutljiv, da je rad gojil jezik, ki ga je podedoval od matere Slovenke. V svoj krog je povabil najbolj odprte duhove na Slovenskem, kaplan Metelko je na srečanja v Ljubljano prihajal celo iz Zgornjih Gorij. Z njegovim knjižničarjem Jernejem Kopitarjem, ki se je kasneje povzpel do dvornega cenzorja, smo dobili prvo znanstveno slovnico in z Valentinom Vodnikom prvo umetniško pesniško zbirko Pesmi za pokušino.
Radovljičan Anton Tomaž Linhart je Richterjevo veseloigro Die Feldmühle v tem krogu predelal za domačo rabo v Županovo Micko, prvo posvetno gledališko delo v slovenščini. Na Zoisovo pobudo je napisal prvo znanstveno zgodovino, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. Predelava Ta veseli dan ali Matiček se ženi naj bi bila prvič izvedena v Zoisovi graščini na Javorniku, zaradi cenzure pa javno uprizorjena šele v prelomnem letu 1848 v Novem Mestu. Tudi pesnik in duhovnik Vodnik ni uresničeval samo razsvetljenskega literarnega programa, čeprav mu je Zois poklanjal svoje leposlovne knjige, na Koprivnik na Pokljuki mu je pošiljal tudi pomembne naravoslovce. Vodnik je bil leta 1795 tudi vodnik skupine znanstvenikov, ki so v Dolini sedmerih jezer proučevali okamnine amonitov. V znanstvenem sporu med neptunisti in plutonisti o poreklu Alp je Zois v polemiki s pripadnikom vulkanske teorije Fichtlom, ki mu je pošiljal tudi okamnine, dokazal, da triglavske kamnine niso vulkanskega, temveč sedimentnega, torej morskega izvora.
Kako širok je bil Zois in kako visoko je ciljal, celo v času, ko ga noge niso več nosile, govori tudi zgodba o osvajanju Triglava. Poleg divjih lovcev, kar seveda ne šteje, se je vrhu do tedaj še najbolj približal Zoisov prijatelj, idrijski zdravnik in ljubljanski naravoslovec Balthasar Hacquet. Zois pa je na sam vrh poslal štiri pogumne Bohinjce, lovca, ranocelnika in tudi dva rudarja, da je za nameček upravičil tudi strošek. Ta prva »moderna alpinistična odprava« – »moderna« ker je poleg znanstvene imela tudi zdravstveno in finančno kritje – je dosegla Triglav že leta 1778. V centralnih Alpah je na pobudo razsvetljenca Bénédicta de Saussurja odprava z lovcem in zdravnikom, vendar brez rudarjev sicer skoraj dva kilometra višji Mont Blanc osvojila šele leta 1786.
Zoisov vpliv na slovensko kulturo je bil že v razsvetljenstvu neizmeren, ne samo posredno, skoraj neposredno je kasneje vplival tudi na Prešerna, čeprav nehote. Znano je, da je baron začel prevajati Bürgerjevo Lenoro, vendar je odstopil, ker naj bi spoznal, da za tako pesniško mojstrovino slovenski jezik še ni dovolj razvit. Komaj si lahko predstavljamo, kakšen izziv za mladega Prešerna je bil, ko mu je Čop ta problem verjetno pokazal? S svojim mojstrskim prevodom je potem seveda dokazal, da meje ni v jeziku, temveč v njegovi rabi.
S takimi temelji v razsvetljenstvu je železarstvo v slovenski literaturi pustilo globoko sled. O Jeklenicah Zoisovih fužin na Javorniku je že Vodnik pel: »Ne prašam, ne baram kaj godci pojo; le samo to maram, da klad’va teko. Cigan se prevrne zapoje ci-bu, od strune srebrne ni lepši glasu.«. Celo romantik Prešeren opeva železno cesto. Prvak slovenske Moderne Oton Župančič napiše pesem z naslovom Kovaška, Cankar pa zaključi svoje Hlapce z besedami učitelja Jermana Kalandru, kovaču: »Daj mi roko! (Pogleda njegovo roko.) Za dve moji! Ta roka bo kovala svet …«
Ne le v literaturi, tudi vsakdanji govorici je kovaštvo pustilo globoko sled, saj radi rečemo »bodi sam svoje sreče kovač» ali »kuj železo, dokler je vroče« ali še bolj kratko in (je)kleno imej, če je le mogoče, še kakšno »železo v ognju«. Kako razžarjena in prekaljena »med kladivom in nakovalom« je morala biti govorica, da se v poskusu vsakega oblikovanja v jeziku še danes sliši odmev kovanja.
Podobno kot Prešeren in Čop sta se v tem prostoru srečevala tudi pesnik Ivan Hribovšek iz Radovljice in klasični filolog Janez Remic z Bleda. Jože Javoršek je kljub nazorskim razlikam Hribovškovi sestri Pavli rekel, da »največji pesnik za Prešernom« mora v objavo, za Remica pa obžaloval, da ga ni rešil iz Teharij, saj naj bi bil podobno izobražen kot Čop, le da je izjemno znanje dosegel prej kot njegov romantični predhodnik. Hribovškovi rokopisi pesmi in njegov prevod Sofoklejeve Antigone so se skozi nevarne čase ohranili po zaslugi modre in pogumne prijateljice Anice Resman iz Radovljice.
V tej pokrajini, kjer sonce vzhaja nad Karavankami in zahaja za Julijci, med Stolom in Triglavom, ob Deželi, Lipniški dolini in pod Blejskim kotom, med Pustim gradom in Kamnom, tukaj ne samo nad tokom, temveč tudi nad sotočjem Save, v Radovljici z mestnim Trgom, vaškim Predtrgom in zeleno jaso vmes je mladega Hribovška navdihnil preprost, a Prešerna in Hölderlina vreden uvid:
»Prečiščeno nam sonce vstaja,
objema naše misli sredi
ljubko napolnjenega kraja.«
