Nina Kremžar: Dostop na odprto morje (Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti – revija Mentor, 2019)
Prvenec Nine Kremžar berem v času, ko se je svet znašel v karanteni. Na podoben čas je opozorila že avtorica v pesniški zbirki, kjer v pesmi prilagoditev omenja, da lirski subjekt išče karanteno. Pesmi tako iščejo svoje mesto pod soncem in uspelo jim je, da so se dobro zasidrale v slovenski literarni prostor. Pesniška zbirka z naslovom Dostop na odprto morje je izšla po uvrstitvi na prvo mesto na Festivalu Urška za mlade literate, pesnica pa se lahko pohvali tudi z mestom urednice pri literarni reviji Novi zvon. Spretnost z besedami je odkrila že v mladosti, tako je v svoji prvi pesniški zbirki združila izkušnje, občutke in znanje.
Ob sprehodu skozi vse štiri cikle pesmi pridemo od pradavnine, naših prednikov, do današnjega časa, ko se človek še vedno sprašuje o eksistenci. Prestopanje iz preteklosti v sedanjost in prihodnost je zabrisano, sedanji in pretekli čas se zrcalita v prihodnjem in nanj vplivata. Ustvarja se kontrast med tem, kaj je bilo nekoč, in kako na ta ista identitetna vprašanja gledamo danes, prav tako avtorica pokaže položaj današnjega človeka in aktualizira pereče teme ter v ospredje postavlja predvsem ljubezen in čustva. Rdeča nit, ki v pesniški zbirki povezuje misli, je čas, ki je oblikovan v spominih.
Besede, ki zbližajo čas in ga tudi izničijo, so vedno v premikanju. To lahko beremo v pesmi to ni dežela za tujce: »šla sem / v svetlo deželo / da bi začutila preteklost / ki diši po lesu / da bi razumela / stvari ki tečejo / ampak moje besede / so tekle čez druge mostove – spodaj / prazne struge …« Njena plovba z besedami pa lahko na trenutke kljub vsemu deluje zmedeno, ker pesmi ne sledijo kronološkemu zaporedju. Sodeč po naslovih s pesnjenjem začne v babilonu, konča pa leta 1991, čeprav se med pesniško zbirko znajdemo tudi v prihodnosti.
V pesmih je pomemben ritem, ki je oblikovan s premišljenim izborom besed in dolžino verzov, ta pa se od pesmi do pesmi razlikuje. Prosti verz tako pride do izraza že z opuščanjem velikih začetnic in ločil, ta stil pa vseskozi ni konsistenten, kar še bolj poglablja modernistično pisanje. Tako na drugi strani najdemo povedi, ki so prav tako razdeljene na posamezne verze skupaj z ločili in velikimi začetnicami. Med pesmima pol-ženska in o otroku ki se ni želel zibati, ki ju je avtorica vključila v isti cikel, je velik kontrast, ker prva vključuje ločila ter velike začetnice, druga pa ne.
Pesnica je v svojem prvencu nanizala številne glasove, ki pripovedujejo različne zgodbe. Zmožnost subjekta, ki izstopi iz ednine in se preseli v množino oziroma se sprehaja po kolektivnem spominu, je razvidna na ravni besed in domišljije, ki ustvarja nenavadni svet, kjer imajo posebno moč z metaforami dobro oblikovane podobe. V množini tako pripoveduje recimo v pesmi rdeče ceste: »tla raztegnemo kot prt / jih pogladimo z dlanmi / ležemo na hrbet in / pepel otresamo pod mizo …« V ednini pa lahko beremo pesem pol-ženska: »Rečeš mi, da ne vem, kako ljubijo ženske. / In res ne vem, ker sem le na pol ženska, / ki ljubi skoraj cele moške, ki si z mano polnijo pore …« Ker se literarni subjekt opiše kot pol-ženska, ni nič nenavadnega, da v nekaterih pesmih spregovori tudi moški glas. Večglasje tako funkcionira kot oddaljevanje od lastnih občutkov, globljih čustev, ki jih s pomočjo različnih glasov postavi v širši kontekst.
Sprva lahko poezijo Nine Kremžar beremo kot neke vrste pripoved, ki je ujeta v obliko poezije, a to ni težava, ker vsi elementi funkcionirajo in se med seboj dopolnjujejo ter gradijo celoto. Pesmi se tako sesedajo, izginjajo in razpadajo, spet znova vstanejo in pogledajo v daljavo. Nekatere z vse krajšimi verzi resnično tonejo, subjekt pa se prav tako v pesmi avtopsija sooči z lastno smrtjo, ki je za avtorico del življenja in vedno prisotna. V omenjeni pesmi piše avtopoetsko in pokaže naklonjenost modernistični poetiki. Ker sama beseda ne bo preživela, bo potrebno več. »Beseda je premalo, / pa so me zakrpali nazaj, / mi zašili kožo in me pustili / ležati tu pred vami / golo, razkosano, / objokano.«
Menim, da je zbirka izvirna in perspektivna, največja težava lahko nastane pri interpretaciji bralca glede kronološke zasnove. Kljub temu je pesnica s prvencem iznajdljivo in prepričljivo predstavila svoj pogled na poezijo in umetnost ter hkrati življenje, s svojim ustvarjanjem pa si še vedno utira pot naprej med izurjene in uveljavljene slovenske pisce. Vsaka pesem gre v svojo smer, išče pot na odprto morje in to je tudi čar pričujoče pesniške zbirke. Ali je takšna literarna raznovrstnost velik zalogaj za bralce, ki vsakodnevno ne posegajo po poeziji? Lahko je, lahko pa svojim mislim pustimo prosto pot, da plujejo po besedah in pomenih, ki v sebi skrivajo več, kot se nam zdi na prvi pogled. Pesniška zbirka namreč vključuje vse, od preprostih izrazov do tistih, ki jih morda bralec ob prvem branju ne razume (agape, sepija, minnaar), a se bo k njim gotovo vračal.
