Nina Dragičević: To telo, pokončno. Ljubljana: založba Škuc, 2021
Prva asociacija ob branju knjige To telo, pokončno je, da je pisana za solo performans, v katerega se zlahka vključi gib, gibanje telesa. Ob pregledu preteklih dogodkov sem zlahka ugotovila, da je pesniška zbirka že bila deležna odrskega nastopa – avtorica Nina Dragičević je nastopila skupaj s Tomažem Gromom, ki je njeni poeziji dal zvok in glasbo (tudi prva knjiga je bila podoživeta s performansom Anje Novak). Tudi avtorica je skladateljica, kar se odraža na zvočnosti njenih pesmi. Vsekakor je opaziti, da zbirka – bolj kot na konvencionalno pesniških – temelji na dramskih osnovah. Z uvodnim delom te ne izpusti do zadnje besede, na nekaterih mestih hitrejši, na drugih počasnejši ritem ustvarja vtis, da je vse napisano v zanosu daljše pesnitve. Ravno za pesnitev velja, da je to členjena pesem daljšega obsega in ponavadi pripovednega značaja – v ta »okvir« zlahka uvrstimo celotno zbirko. Tako si lahko zlahka predstavljam tudi uprizoritev, branje pesniške zbirke.
Že naslov narekuje, da se velik del te pesnitve ukvarja s telesom, telo je središče vsega, premiki v pesmih se brez postanka nadaljujejo eden v drugega; telo v tej pesnitvi rine, se vzpenja, kotali, razpada, lebdi, beži … Ravno uporaba mnogih glagolov se močno povezuje z občutkom ritmičnosti dogajanja v zbirki. Telo je sicer ogromen del pesniške tematike, vendar tudi ni vse. Pesnica, ki v poezijo vnaša tudi veliko vidikov svoje lezbične identitete, v telo zamaskira teme, ki so v današnjem svetu aktualne in je o njih potrebno kritično govoriti. Ena od njih je komercializacija ženskih teles v kapitalizmu: »nič nisi če si razmetana to je menda jasno / zato urejeno zloženo in tudi čisto« in »telo se zna prodajat«; druga nasilje drugih in nasilje nad lastnim telesom. Prisotni so tudi motivi družbene »ogroženosti« pred emancipacijo in karierizmom žensk, izgorevanje, delo na sebi, samopodoba, občutje gnusa zaradi vpliva družbe in vrstnikov, vprašanje ustvarjanja družine, starosti, samote … V tej poeziji telo postane lastna entiteta, poseben protagonist, skorajda ločena od človeka. A ne glede na vse udarce, ki jih telo prejme, ostane pokončno: »boleče telo kot dosežek«.
Posebej me je pritegnil dramaturški lok tega literarnega dela. Uvodni del nas v pesnitev uvede in medias res. Pesniška govorka je na začetku sama, pripoveduje o sebi, počuti se zasledovana in v telesu čuti strah. Preide na to, kako je telo lahko kamen spotike, kako je zasmehovano, in to združi na večjo žensko populacijo. Nadaljuje se v življenje, druženje, spoznavanje, se sprašuje o staranju in propadanju telesa ter nato preide na intimni odnos z ljubav: »potem pa ljubav pa vse to že doživela / a v stiku s tem telesom vse pozabiš«. Življenje z ljubav je drugačno, pojavi se strah, morda pred življenjem, pred iztekom, skrb je tista, ki na telo vpliva, v pesnitvi pa se počasi približujemo vrhuncu. Dramatičnost se vidi tudi v ritmu, v prostorski obliki pesmi, v izboru pisave, v razmaku vrstic. Dragičević skozi celoto menjuje tempo, likovnost in zgoščenost (ali redkost – razporeditev enega verza ali celo besede na stran). Vse dokler ne prispemo do pesniškega vrhunca, ki se zgodi tik pred koncem, zaslutimo ga po ritmu in umanjkanju razmaka »[silovit vdih] / kaj se dogaja koliko časa / koliko že še koliko / nima veze / nelagodno / pobito; naglo /…/«. Malo pred tem in od tukaj naprej se »siloviti vdihi« množijo, kar daje občutek hitenja, anksioznosti, občutek, da te besede morajo na plano, in drži nas v napetosti skoraj do konca. Ta vrhunec je asociacija na izčrpanost, skoraj že izgorelost, pojavi se težko dihanje in ritem se stopnjuje: »da si je telo vse naredilo / samo / samo sebe preforsiralo / se utrudilo / kar poživčanilo / najpogosteje se poškodovalo«. Vendar se pesnitev umiri, prešli smo v zadnji iztekajoči del »torej to telo torej spretno in uspešno nekako obvlada / zmore zmore mene zlomiti ne moreš«.
Pesnica že od prve strani gradi neizmeren močan naboj, ki v njenem prvencu Ljubav reče greva še ni bil tako zelo izrazit. Z vsemi prej naštetim zgradi zbirko, ki na trenutke deluje jezno (»daj torej / torej izusti vsaj nek glas / vsaj kak beden predjezikovni signal / naredi to oddelaj to / kaj pa delitev dela kaj pa produkcijski način«), spet drugič ironično (»razvejano telo ja košato / božansko mogočno / strašno gibko in izprijeno kolikor pomnim / res božansko«). Ekstremen naboj, ki ga je čutiti iz verzov, še dodatno prispeva k dramatičnemu občutku.
Nina Dragičević je v svoji drugi pesniški zbirki naredila korak naprej in višje. V prvem delu (avtorica je ob neki priložnosti povedala, da bo šlo za trilogijo) se pesniški subjekt posveča ljubavi, ki predstavlja bližnjo osebo, ljubezen, hkrati pa v sebi skriva tudi več – upor proti individualizaciji, prekarizacji, ksenofobiji … Opisuje ravno tisto, s čimer se mnogi srečujemo, tesnobo, občutke, močna čustva in želje, z eno preprosto besedo človeškost. Tudi »pripoved« v prvem delu je bolj linearna, vidi se že perfomativnost v pisanju, vendar še ne tako izrazito, kot je opaziti v drugi knjigi. Kaj nam torej še lahko prinese prihodnost? Dragičević v zbirki zapiše »pri telesu / kje se vse začne / se vse konča«. Vendar ne verjamem, da je to resnični konec, saj je sama pesnica napovedala, da bo »sestavila« trilogijo. Večje vprašanje je, ali je lahko stopnjevanje njene performativnosti, nadgradnja druge zbirke, v tretjem delu presežena. Zdi se, da dlje od obravnavane ne more stopiti, vendar se pustimo presenetiti. Najboljša je prihodnost, o kateri nič ne vemo.
