Cvetka Lipuš: Odhajanje za začetnike (Beletrina, 2021)
Odhajanje za začetnike (2021) je deveta pesniška zbirka Cvetke Lipuš, za prejšnjo, Kaj smo, ko smo (2017), je avtorica prejela nagrado Prešernovega sklada. V spremnem zapisu k obravnavani zbirki lahko preberemo, da je knjiga aluzija na med bralci zelo priljubljene knjige za samopomoč, ki naj bi posameznika razsvetlile in mu pomagale najti pot iz takšnih in drugačnih zagat, v katerih se znajde v življenju. Tej usmeritvi – na prvi pogled – sledijo tudi naslovi posameznih sklopov (Kako se skriti, Kako oditi, Poti, Kako potovati sam, Kako zajeti luč) kot tudi naslovi nekaterih pesmi, predvsem iz prvega sklopa (Pravilo, Knjiga nasvetov, Navodila za uporabo ponedeljka). A že ob branju prvih pesmi je jasno, da je kakršna koli povezava s priročniki za samo pomoč lahko mišljena le ironično in da gre pravzaprav za zbirko ‘variant, kako ravnati s skrivnostjo odhajanja’.
Poezija v zbirki Odhajanje za začetnike ves čas ustvarja nekakšno ‘sočasje’, v katerem se prepletajo preteklost, sedanjost in tudi prihodnost. Na začetku se ob branju kar naprej vračamo v pretekle čase, in sicer v obliki spominov na ljudi, ki jih ni več. Pesmi iz uvodnega sklopa (Kako se skriti) zaznamujejo takšni in drugačni odhodi in tudi sprijaznjenost z dejstvom, da bo nekoč brez dvoma treba oditi na (zadnjo) pot, obenem pa so obračun in soočenje s preteklostjo, ki je ne moremo več popraviti oziroma spremeniti, pri čemer gre za nekakšno nihanje med »škoda-da-ne« in »še-dobro-da-ne« (Pravilo). Čeprav ne moremo vplivati na preteklost, pa lahko še vedno nekaj naredimo tukaj in zdaj, na primer tako, da za se za trenutek ustavimo ali se kakšen ponedeljek preprosto ne izmotamo iz rjuh, temveč se prevalimo na drugi bok, morda pokrijemo čez glavo in znova potonemo v sen (Navodila za uporabo ponedeljka).
Gre za priporočilo za kratek ‘izklop’ iz sveta, vendar to nikakor ne pomeni, da bomo svoje in težave nasploh rešili tako, da si bomo zatiskali oči ali si na nos nataknili rožnata očala. V spanju pa se ne le odklopimo od zunanjega sveta z vsemi njegovimi globalnimi katastrofami in tudi povsem banalnimi tegobami in rutinami, med katerimi vijugamo na poti skozi življenje, temveč se v spanju oziroma sanjah potopimo v drug svet, v svet, v katerem so tisti, ki so že odšli z njega, včasih še vedno enako živi in prisotni kot nekoč, medtem ko njihovi obrazi v našem spominu z leti postajajo vedno bolj zamegljeni in zabrisani (Klic). Spomini na mrtve nas pogosto ujamejo tudi v budnem stanju, na primer med tako banalnim početjem, kot je brskanje med shranjenimi stiki v telefonu.
Spomini so tudi v središču drugega dela zbirke, naslovljenega Kako oditi. Včasih so ti spomini zelo glasni, kot na primer rožljanje s ključi (Kako oditi), spet drugič nas zasačijo nepripravljene, ko se v nas pritihotapijo čisto po tiho, ob pogledu na kakšen predmet, na »stvari, ki ostanejo« (Deseti januar, ponovno). S tistimi, ki odidejo, pa se poslovi tudi del nas, saj je naše življenje zaznamovano z usodami drugih ljudi, ki nam prekrižajo pot, in še zlasti tistih, s katerimi (vsaj) nekaj časa hodimo z roko v roki ali vsaj vštric (Kako se posloviti). Skupaj s spomini na druge v sebi – kakor matrjoška – ves čas nosimo tudi »vse svoje druge podobe« (Narečje spomina). Nedojemljivost dokončnega odhoda drugega je najbolj neposredno ubesedena v pesmi Kaj je to, ki je posvečena Fabjanu Hafnerju. Odhodi ne puščajo samo nevidne praznine v nas, temveč tudi čisto konkretno v zapuščenih, izpraznjenih hišah, katerih »vrata bo odprl le še veter« (Preštejmo se).
Naša življenja so prepredena s cestami, ulicami, križišči, ničkolikokrat se znajdemo pred (zaprtimi) vrati – včasih jih tudi sami zapremo. Poti so tudi rdeča nit istoimenskega tretjega dela zbirke, v katerem so zbrane pesmi, ki imajo daljše verze in so tudi nasploh daljše od prejšnjih. Osebe, o katerih je govora, ves čas nekam odhajajo, se selijo, vendar se nato nekoč – če ne drugače, vsaj v spominih – vrnejo, včasih, čeprav niso živele v istem času, vse naenkrat, »vsak si bo našel pravo mesto na dvoriščni kompoziciji« (Zaporedje). Če so bile pesmi v prvih dveh delih omejene na notranje doživljanje lirskega subjekta in njegovo neposredno okolico (hiša, mesto), se dogajalni prostor zdaj razpre, v daljne dežele pa vse tja do vesolja in preko njega, v onstranstvo in preizpraševanje boga (Odstrto). Poprej anonimni kraji dobijo imena in svoj prostor na zemljevidu. V pesmih odzvanja grožnja podnebnih sprememb in slutnja prihajajočih (naravnih) katastrof (Napoved), napoveduje se apokalipsa, ki pa ne bo le konec človeka, ampak človeštva.
Potovanje se nadaljuje tudi v naslednjem delu zbirke (Kako potovati sam), vendar se zdi, da se pesnica na nek način že spet vrača na začetek, pesmi in verzi se krajšajo, dogajanje se iz ‘zunaj’ spet preseli bolj v notranjost. Lirski subjekt je sam (Kako potovati sam, Smer), uči se na novo živeti, brez vseh, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov odšli. Je opazovalec, ki zazna tudi najmanjše podrobnosti v naravi ter na obrazih in kretnjah ljudi. Pesmi so polne zvokov, barv in prahu, ki ga raznaša veter, svet je zelo slikovit in otipljiv, pred nami ne vznikajo samo podobe, občutek imamo, da predmete čutimo pod prsti. Dogajanje se v zadnjem delu zbirke (Kako zajeti luč) umiri, svoje korake pa upočasni tudi lirski subjekt, ki si zdaj končno vzame čas, da se vsaj za nekaj trenutkov ustavi, uživa v tišini; ni več nenehno na poti po cestah, tirih in nebu, temveč potuje sam vase, odlaga maske in opušča vloge, ki jih je primoran igrati iz dneva v dan. Prostor se zopet polni »s hišami, stanovanjskimi bloki, bolnišnicami« (Homeostaza). Vse kroži, ujeti smo v zanko (večnega) vračanja, menjavanja dneva in noči, letnih časov. Pogled je kljub zavedanju o končnosti zdaj usmerjen naprej, v tisto, kar (še) prihaja.
Rdeča nit pesniške zbirke Odhajanje za začetnike so minevanje, odhajanje in zapustitve, lahko bi rekli, da je knjiga prepletena z melanholijo, vendar avtorica – tudi ko govori o ‘izgubljenem času’ in drugih izgubah – nikoli ne zapade v sentimentalnost in pravzaprav tudi ničesar ne obžaluje. Gre za refleksivno, intimno liriko, za katero pa sta vendarle značilni tudi narativnost in ‘univerzalnost’, s čimer postane tudi družbeno kritična. Pesmi se rodijo v tišini, v malih stvareh, zato da – včasih tudi s kančkom humorja in ironije – spregovorijo o velikih temah. V najnovejši pesniški zbirki Cvetke Lipuš bralec – kljub zapisu na zavihku knjige – ne bo našel niti navodil niti razsvetljenja, vseeno pa bo prišel do spoznanja: da je edini način, kako se soočiti z odhodi in izgubami, sprejemanje – sprejemanju pa nato sledi tudi pomiritev. Kljub bolečini in obupu je treba vztrajati in s tistimi, ki so odšli, in tistim, kar je minilo, odslej živeti v drugih svetovih, svetovih sanj in spominov. V spopadanju z odhodi in izgubami smo – čeprav se z njimi kar naprej soočamo – pravzaprav vsi in vsakič znova začetniki.
