Anja Novak – Anjuta, Rane rane. Ljubljana: Sanje, 2020.
Pesniški prvenec Anje Novak – Anjute je svojevrsten gledališki nastop v zapisani besedi. Kar ni nič presenetljivega, saj je njeno življenje prežeto z gledališčem in se je tako njena strast do performativnega izrazila tudi v oblikovni in besedilni podobi zbirke. Izdana je bila po zaključenem projektu Imela bi otroke, vrt in petnajst zajcev, s katerim je avtorica leta 2015 dokončala magistrski študij dramske igre. Pesmi, avtorski glasbeni komadi in zgodbe iz tega avtorskega projekta so bili tako osnova za zbirko Rane rane, ki je izstopajoča tako na estetski kot dovršeni vsebinski ravni.
Oblikovna podoba same zbirke je tisto, kar moje oči najprej zagledajo. Skoraj bi ji lahko rekli izdelek, bela in rdeča se detajlno dopolnjujeta. Vtisnjen bel naslov prereže rdeča rana, hrbet je vezan v rdečo tkanino, rdeči listi ranijo belino med dvema sklopoma belih listov s poezijo, ki je skupaj s QR kodami (ki vsebujejo povezave do gledaliških nastopov, pesmi in drugih materialov) natisnjena v usklajeni rdeči barvi. Še preden se sploh posvetim branju pesmi, se me knjiga že dotakne. Bodo pesmi dosegle moja pričakovanja ali razočarale?
Anjutine oziroma rane v zbirki (izjemno težko je ločiti med avtorico in pesmimi, saj jih večina deluje iskreno, kruto osebnih, torej kot da avtobiografskih) so razdeljene na Vhodne, Družinske, Sanjske, Izhodne, Prazne in mnoge druge. Najbolj presenetljiv dodatek zbirke je nabor Praznih, ki so me pričakale na sredini knjige. Kaj pomenijo rdeči listi? So to moje rane? So to strani za zapiske? Avtorica ob tem pušča odprte misli tudi bralcu, vendar nam na straneh mojega izvoda knjige postreže z drobtinicami: odtisnjen poljub in citat (namig na drugo pesem); nalepka iz mladinske revije Pil, na kateri je Matevž Petek in na roke napisano sporočilce Petek, Sobota, Nedelja, ter nalepka z napotkom, da lahko več o praznih straneh izvem v kazalu. Je zato vsak izvod zbirke unikat? Kaj imajo napisano in nalepljeno drugi izvodi, pomislim.
Prelistavam še ostale rdeče liste in ugotovim, da ni več namigov. Prazne strani spodbudijo zanimanje, saj neposredno nagovorijo bralca, da mora pogledati v kazalo. Tam se razkrijejo pomeni praznih strani oziroma njihovi naslovi, kot so Prazna stran za kritiko pesniške zbirke, Prazna stran za odtrgat, Prazna stran za razmislek, Prazna stran za protest in upor, Prazna stran za ljubezensko pesem in mnoge druge prazne strani. Bralec tako lahko postane udeleženec samega dela, kar poznamo že iz gledaliških performansov ali odprtih predstav, ki gledalce velikokrat pozovejo k sodelovanju, najsi to želijo ali ne. Enako velja za Rane rane – lahko smo udeleženi in rdeče prazne liste zapolnimo ali pa, kot je bolj v navadi v naših gledališčih, zadržano pustimo takšne, kot so. Lahko torej ostanemo samo bralka ali postanemo sooavtorica.
Interaktivno je avtorica v zbirko vključila tudi druge umetnike, ki so tako postali soavtorji knjige. Tako lahko vidimo tudi njihove rane, tudi njihove rdeče točke, in jih na nek način povežemo s pesmimi. Večina QR kod v prvi polovici (preden pridemo do rdečih strani) nas povezuje s pesničinimi avtorskimi projekti (gledališki nastopi, uglasbitev ali celo posnetek z babico, s katero pečeta domačo jed), v drugi polovici pa je veliko povezav posvečenih drugim, ki tako v zbirki »gostujejo«. Med temi najdemo različne videoposnetke, tuje pesmi, likovna dela in intervjuje; spoznamo deimo Dejana Kobana, Lariso Nagode, Ireno Režek in druge. To so morda namigi, da so avtorico navdihnili in jih je s svojimi pesmimi povezala v medijsko mrežo izmenjave različnih del. Naj omenim še premišljen dodatek, da nas na vseh povezavah pričaka tudi prebrana pesem, kar je odlično novica za tiste, ki pesmim raje prisluhnejo kot jih berejo, zagotovo pa bodo tega veseli tudi slepi in slabovidni.
Že omenjena rdeča barva in naslov neposredno nakazujeta na krovni motiv rane. Začnejo se pri osebnih in družinskih, ki so povezane z bolečino, s problematičnimi odnosi, nasiljem, nerazrešenimi problemi. »Zakaj nismo srečni? / Vsi moji dedki / so srečni alkoholiki. / Moje mama pa / tulijo, volkulje, / zaprte v kopalnici / na tleh. […] đingel bels / đingel bels / spet smo skregani.«
Sklop Družinskih pesmi že napeljuje na avtoričino zanimanje za perspektivo ženske. Ob bližnjih družinskih vezeh se Anjutine pesmi osredotočajo tudi na tematiko spolnosti – gotovo je takšen sklop Ljubavne (kratka pesem Ljubezen gre skozi želodec: Daj me v žličko), menstruacije in nosečnosti. »Prvi si, ki me je / hotel seksat tudi / med menstruacijo. / Kakšna lepa beseda. / M E N S T R U A C I J A.« Čeprav take teme pri drugih ženskih pesnicah že obstajajo (Radmila Lazić, Katja Gorečan), se jih Anjuta loti na način, ki na trenutke deluje groteskno (»Srkam te / in srkam / in po tebi / razlivam / svojo / maternično / kri.«) in močno nabito z emocionalnim poudarkom (»Odprl si mojo / maternico, da / je krvavela od / plodnosti, in / modri ptički / so leteli iz / moje pičke.«)
Rdečo barvo povezujemo tudi z intimo in erotiko, tega v avtoričinih pesmih gotovo ne manjka; ko že mislimo, da je z ljubezenskimi pesmimi do konca izčrpala tematiko spolnosti, se v Zloranah in Kostnih fokus še konkretneje premakne na telo. Tokrat na ranjeno žensko telo, vendar še vedno z vključenimi glavnimi poudarki menstruacije, nosečnosti, otrok. V ciklu Kostne Anjuta stopi še dlje in se osredotoči celo na s telesom povezane bolezni, kot npr. Anoreksija ali Antitelo: »Kako naj sprejmem / samo sebe v dom / svojega telesa«, s katero je zaključen cikel Kostne.
Vendar individualno žensko telo v teh pesmih ni več intimna in osebna stvar, postane last družbe, v katero je hote ali nehote, brez svobodne izbire vpeto. »In kdor plača ta si lasti, / čeprav ni lastnik. / In kdor se prodaja, / tisti je kurba. // In če se prodaja dvojno, / je kurba na kvadrat«. Ni presenetljivo, da se ženska v današnjem svetu počuti popolnoma razvrednoteno tako s telesnega kot osebnostnega vidika. Od vsepovsod sili pritisk, kako naj bi življenje izgledalo, pa tudi pritisk ustvarjanja družine ali lastni notranji občutek hkratne želje po karieri, z dokazom, da tega niso vredni samo moški. Hkrati nas z družabnimi omrežji od vsepovsod bombardirajo z lepotnimi ideali, ki se jim je skoraj nemogoče izogniti. Kako torej v svetu prodaje in izmenjave blaga sploh ostati res svoja? Se je mogoče popolnoma predati tistemu, česar si ženske resnično želimo ali pa nas v različne smernice vodi družba? V Anjutinih pesmih je čutiti precej družbene kritike na ta račun, vendar pokaže, da je z umetnostjo mogoče biti zvesta sebi. Biti kruta, a še vedno resnična, nadarjena in ženstvena.
Na širšo, družbeno kritiko preide v ciklu Iz raz ne pesmi, kjer se srečamo s kritiko kapitalizma in kritiko politike (pesem Poklon moji domovini v času preizkušnje) ter pogleda na umetnost. Nakar se zopet zavrtimo kot v začaranem krogu, saj s pomočjo cikla Sanjske iz družbene situacije na novo preidemo na človekovo notranjost, na njegove sanje. V Sanjskih so teme pesmi ponovno povezane s spolnostjo. Veliko avtoričinih pesmi je temačnih, vendar velikokrat mejijo na absurd in ironijo, skozi katera govori bolečina.
Ne samo, da se je Anjuta izbire tematik svojih pesmi lotila angažirano (povezovanje telesa, krvi, spolnosti, ženske, družbe), takšen je tudi njen jezik. Če sem pesniško zbirko že prej primerjala s perfomativnim, na to spominjajo tudi pesmi, ki so sodobne na komunikativen način. Že z branjem dobimo občutek hitrega tempa, saj avtorica to doseže z izjemno kratkimi verzi in odrezanim ritmom, pogosto tudi z nagovorom bralcev ali sebe. Tako se jim še za korak približa. »Lažite / kradite / ustrahujte / ubijajte / ubijajte / zapeljujte / zapovedujte / uničite / spregledujte / …«
Nekatere pesmi učinkujejo brez kitic, druge z. Slogovno so zelo raznolike in skoraj nobena ne sledi isti formi. V določenih imamo velike začetnice, v drugih jih nimamo, spet tretje imajo prečrtane besede ali celotne verze. Vse skupaj v celoti zato učinkuje izredno »živo«, avtoričina poezija pred nami vstane v svoje življenje; tudi s QR kodami, ki nam ponudijo »glasovno« ali interpretacijo avtorice.
Ko Rane rane pogledam kot celoto, vidim izjemen umetniški projekt. Vendar se je branja in gledanja ter poslušanja potrebno lotiti počasi. Odkrivati njeno vsebino dan za dnem in ji posvetiti pozornost, sicer bo povprečen bralec poezije s celotno zbirko hitro zasičen. Ker tako zelo deluje kot celota, vodi hlastno branje v nevarnost, da zbirki umanjka dramatski vrhunec; nič ne bi bilo narobe, če bi pesnica vanjo uvrstila kakšno pesem manj. Veliko laže je določiti vrhunec v ciklih, saj počasnejše branje v odmikih izkristalizira posamezen vrhunec cikla (npr. pesem Robit hud v ciklu Ljubavne ali Vroče gori v ciklu Sanjske).
V aktualni družbeni situaciji takšnih zbirk nikoli ni dovolj, sploh v svetu v katerem še vedno lahko beremo o stigmatiziranosti žensk, podplačanosti, izkoriščanju, spolnih zločinih in kjer niti zakonodaja na tem področju ni zadostno urejena. Zato je še vedno izredno pomembno, da imamo avtorice, ki pišejo o ženski izkušnji, o ženskem telesu in to počnejo na inovativen način. V svojem bistvu je Anjutina zbirka pesmi celo zelo milenijska. Komunikacija pesmi z bralcem preko slogovne in vsebinske zaznamovanosti včasih spominja na multimedijska sporočila, na kratke pesmi, ki se jih je pisalo na robove zvezkov, na lističe, ki so krožili po učilnicah, na zasebne pogovore, na bolečino, ki jo v sebi nosi marsikateri (mlad) človek. A takšne pesmi so izjemno pomembne tako za mlade kot starejše bralke in bralce, da se tudi v sebi spopadejo z omenjenimi tematikami. Vsekakor Anja Novak ni prva, ki se jih je lotila, vendar mislim, da je v slovenski literaturi prva, ki to počne na tako svojstven in enkraten način; s tem imam v mislih neponovljivost, saj bi (ponovno) stežka zajela tako ogromno gledališkega in pesniškega materiala. Z njo je obenem postavila zelo visok standard interaktivne poezije (ne samo skozi QR kode) s pesmimi, ki jih bereš, vendar jih moraš tudi gledati. Morda je/bo zato z njo navdihnila tudi najmlajšo bodočo bralcev in ustvarjalcev (Z generacijo), da se poezije lotijo z lastnega vidika in tako izkusijo, da lahko tudi sodobno napisana poezija, kot pravi avtorica v zadnji pesmi Papir *prenese vse*, »Namesto mene.«
