15. oktobra 2026 je v Lutkovnem gledališču Maribor potekal literarni večer v okviru 8. Prevodnega Prangerja, posvečenega prevajanju slovenske poezije v slovaščino. V ospredju dogodka je bil pogovor z dr. Stanislavo Chrobákovo Repar, ki ga je vodila Martina Magdič. Gostja je predstavila svoje prevajalsko delo ter izpostavila nekatere jezikovne in kulturne izzive, s katerimi se srečuje pri prevajanju poezije.
Stanislava Chrobáková Repar je slovensko-slovaška pesnica, pisateljica, esejistka, prevajalka, literarna znanstvenica, urednica in založnica. Študirala je filozofijo ter doktorirala iz literarnih ved, doslej pa je objavila 32 avtorskih knjig, ki so prevedene v 16 različnih jezikov. Ustvarja v slovenščini in slovaščini ter prevaja med obema jezikoma, kar ji omogoča poglobljeno poznavanje jezikovnih in kulturnih posebnosti obeh okolij.
»Pesnica je izpostavila, da prevede besedilo, ki tudi njo samo nagovori, kar se mi zdi pri prevajanju zelo pomembno. Prav tako me je presenetilo dejstvo, da prevajalec svojega procesa ne zaključi s tem, ko delo izide, temveč mora slednje najprej približati javnosti.« (Študentka)
V uvodnem delu pogovora je pojasnila, da je slovenska književnost na Slovaškem razmeroma slabo poznana, zato si s prevajanjem prizadeva povečati njeno prepoznavnost. Kot primer je navedla slovenskega pesnika Srečka Kosovela, čigar del niso poznali niti nekateri izobraženi slovaški pesniki in literarni kritiki. S svojim delom želi slovensko literarno ustvarjalnost približati slovaškemu občinstvu.
Pri letošnjem Prevodnem Prangerju je prevajala pesmi petih slovenskih avtorjev in ene avtorice. Poudarila je, da kakovosten prevod poleg dobrega poznavanja jezika zahteva tudi razumevanje konteksta posamezne pesmi. Posebej je izpostavila svobodo pri prevajanju, saj je treba pri iskanju ustreznih rešitev upoštevati pomenske odtenke in posebnosti ciljnega jezika. Na primerih besed »veter« in »fance« je predstavila različne možnosti prevajanja ter opozorila na pomen premišljene izbire izrazov, kar se nam je kot študentkam slovenskega jezika zdelo še posebej zanimivo.
»Težavnost prevajalskega dela sem začutila, ko je gostja konkretno povedala, da se prevajanja poezije loti tako, da obravnava verz za verzom, da ugotovi, na kaj se kakšna beseda sploh nanaša. Vsako prevajanje tako zahteva cel študij!« (Študentka)
»Prevajalec se pri svojem delu ves čas uči, tudi pri možu, ki je elektrotehnik, sem pri prevajanju za letošnji Pranger preverjala pravilnost izrazoslovja,« pripoveduje avtorica.
Spregovorila je tudi o slovničnih razlikah med slovenščino in slovaščino, zlasti o različni rabi trpnika, odvisnih stavkov in deležniških konstrukcij, ki se jih kot študentke prej nismo tako zavedale, vedoč, da gre za slovanska jezika. Prav tako je izpostavila pogostejšo rabo prefiksov in sufiksov v slovaščini, prevajanje pa otežuje tudi dejstvo, da se pogosto pojavljajo besede, ki v enem od jezikov veljajo za arhaizme, v drugem pa ne.
Doktorica Repar je dejala: »Prevajalec pogosto pri prevodu kaj doda, da se v drugem jeziku prav tako začuti, kar je želel avtor izraziti. Tako avtor nima več avtorskih pravic nad prevedenim delom.«
Del pogovora je bil namenjen tudi uporabi umetne inteligence pri prevajanju. Repar je povedala, da je tovrstna orodja prvič preizkusila na letošnjem festivalu, vendar noben od treh pridobljenih prevodov ni bil ustrezen. Njena izkušnja je poudarila zahtevnost literarnega prevajanja, pri katerem so poleg jezikovnega znanja bistveni tudi razumevanje konteksta, sloga in pomena izvirnega besedila.
Opozorila je tudi na pravilno izbiro založnika. Na Slovaškem je namreč večina založb manjših, sicer obstajajo tudi večje, a so te namenjene predvsem svetovnim uspešnicam. Poudarila je, da je na prevajalcu, da poišče ustreznega založnika.
Ob koncu literarnega dogodka je doktorica izrazila mnenje, da je slovenska književnost obsežnejša od slovaške ter poudarila njeno kakovost. Ob tem je izpostavila tudi pomen zavedanja o vrednosti slovenske literarne ustvarjalnosti in njenega predstavljanja v tujini.
Doktorica Repar je dejala: »V Sloveniji književnost več šteje, na vsakem festivalu sem doživela dobre občutke, zato bi tudi Slovaška potrebovala tak kulturni predor.«
Literarni večer je ponudil vpogled v zahtevnost prevajanja poezije ter v jezikovne in kulturne dejavnike, ki vplivajo na nastanek kakovostnega prevoda. Pogovor je pokazal, da prevajalec ni zgolj posrednik med dvema jezikoma, temveč ima pomembno vlogo tudi pri prenosu kulturnih vsebin in približevanju književnosti novim bralcem. Dogodek je tako poudaril pomen literarnega prevajanja za medkulturno povezovanje in večjo prepoznavnost slovenske književnosti v tujini.
Julija Jazbec, Maša Jeseničnik, Neža Ravnak, Zoja Zorc, študentke 1. letnika Slovanskih jezikov in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru
