Brane Senegačnik, Pogovori z nikomer. Ljubljana: Slovenska matica, 2019
V odnosu s Senegačnikovo poezijo se bralec loči od konkretnosti podob in doživljajev tostranstva ter se potaplja globlje, v višjo, neizmerljivo dimenzijo, nekam za besede. V poplavi sodobne poezije, ki bodisi odseva kaotičen nesmisel bivanja bodisi ponuja zgoščene dogodke iz intimnega sveta, ob branju Senegačnikovih pesniških oblik najdemo red, ki pa ni dešifriran, temveč je uganka tako za bralca kot tudi za lirski subjekt.
Njegova sedma pesniška zbirka Pogovori z nikomer je nov korak na pesnikovi svojevrstni poti, ki s tradiciji približanimi oblikami, a od nje z namerno podrejenostjo vsebini vseeno spretno odmaknjenimi, ozavešča neujemljivost resnice, za katero pa nam daje občutek, da vseeno obstaja. V tišino odmevajoča vprašanja o obstoju sveta, pesmi in nenazadnje bralca nakaže že naslov, saj je vsaka pesem pogovor med lirskim subjektom in bralcem, slednji pa je že ob vstopu v zbirko označen kot »nihče«. Oznaka ne vsebuje poniževalne note, temveč povzame in naznani skrivnostnost bralčevega jaza in v njem vzbudi vprašanja o svojem bistvu, izvoru in obstoju.
Ontološka vprašanja se premišljeno stopnjujejo skozi cikle zbirke, od prve pesmi Uverture do zadnje Čez tisoč let (balada o vrbi in trsu). Vsak nov cikel namreč zajame novo bivanjsko entiteto, podrejeno uganki resnice, ki svojo rešitev raztaplja v skrivnostni časovnosti, dokler na koncu zavest o skrajni nejasnosti ne objame popolnoma vsega: od konkretnih sledov človekovega bivanja v tostranstvu (hiše, ceste) in naravnih pojavov (zahod, zarja) do medsebojnih odnosov, pesmi in časovnih razsežnosti.
Oprijemljive podobe, kot so hiše, drevesa, psi in vrane, v prvem ciklu Galerija zmeraj od abstraktnega niso ločene, temveč se z njim sinestetično spajajo v večno spokojno tišino in minljivost, kot bi bilo vse enega izvora. Ta se odlično izkristalizira v enem samem, zaključnem verzu pesmi Srebro iz Händlove flavte: »ker je človeka in je zvezd dejanje«. Zvezde kot simbol v poeziji kažejo na onstranstvo, obenem pa tudi na daljavo ter nedosegljivost in če je nekaj, karkoli, dejanje obojega, ta dva svetova združuje v eno samo večno uganko. Slednja s ciklom Notranjost pesmi v svoj spokojni molk zaobjame tretjo razsežnost – poezijo: »Besede, skoraj zraščene s tišino, / nikdar ne izruvaš jih povsem iz nje«, a vzdušje že stopnjuje v tesnobnost nevednosti: »V tem strašnem hipu živega miru / le tvoj drget ‘zakaj’ je in ‘zato’ – / in vase stopiš v milostni tesnobi.« Čeprav vsak naslednji cikel z novo razsežnostjo obogati samospraševanje in zamaknjenost v lastno bit, deluje kot nadgradnja prejšnjega. Na primer tretji cikel, Daljna slika, ki tesnobo na določenih mestih preobrazi že v grozo minevanja, vsebuje svet človeka, »zvezd« in pesmi, doda pa še temo tonjenja preteklosti in spominov v pozabo.
Cikli Spregatev smisla: Fragmenti, Dvakrat vse in Miti in ekfraze presenečajo z domiselnostjo izbranih področij obstoja. Prvi ozavešča obstoj jezika le kot dogovora in ne samega na sebi ter njegovo grajenje na neobstojni podlagi. Koga sklanjamo in spregamo, če sploh ne vemo, kaj pomeni »jaz« in »biti«? Cikel se zaključi s pesmijo Bomo, ki odstira minevanje kljub megli našega obstoja – vseeno ga zaznavamo celo bolj kot to, da smo in kaj smo.
Naslednji višek, idejnosti za besedami, ki bi ga nemara lahko označili celo za najvišjega, razgalja cikel Dvakrat vse, ki, podobno kot naslov zbirke, preseneča s paradoksalnostjo. Ta ne ostane nerazjasnjena, temveč svoj smisel dobi v drugem. Cikel uteleša odnos z drugim – gre morda za drugo osebo v romantičnem smislu, sočloveka, višjo eksistenco (Boga) ali za Drugo kot tako? Od vseh naštetih možnosti branja, gre zaradi pojava erotične note, ki cikel nežno prežema, sklepati na prvo od naštetega. Vsaka od oseb prinaša svojo zavest obstoja, svoj »vse«, v stvarnosti se utemeljita vsaka zase, nato pa še skupaj in tedaj se »vse« podvoji. Je to en skupni »vse« ali dvakrat »vse«? Kaj pojem sploh pomeni, obstaja le znotraj ali tudi izven nas? Kako lahko odnos obstaja včasih bolj od osebe same? Zgodi se, da lirskemu subjektu, ker se najde v drugem, z izstopom te druge osebe iz njegovega življenja zmanjka ne le njen, temveč tudi njegov in s tem skupni »vse«: »s teboj poniknilo je dvakrat vse«. Deli telesa se v ciklu prefinjeno povezujejo z neoprijemljivimi pojmi in časovno dimenzijo, kar tvori pomenske šifre in ne nejasnosti: »Tvoj molk razjeda moje ustnice. / […] / Vsak poldan, svež kot tvoja koža, […].
Odnos, pesem, letni časi, prizori iz narave in civilizacije …, vse skupaj idejno okrona cikel Miti in ekfraze, ki se sicer, zaradi specifike narave mita, nekoliko loči od ostalih ciklov in nekako stoji sam zase, pa vseeno ga že dejstvo, da nekaj tako univerzalnega, kot je mit, najde mesto v pesniški zbirki, skladno všije med ostale. Kljub vsemu je na nekaterih mestih le možno najti jasno navezavo na področja eksistence prejšnjih ciklov. Tako lirski subjekt z mitom o Prometeju nakaže na svoje poslanstvo, ki je, za razliko od ognja, darovati ljudem zavest o resnici in njenem iskanju. V pesmi Ponovno vklenjeni Prometej se srečamo s človekovim zavračanjem poezije nasploh ali pa morda točno take vrste poezije, ki oznanja resnico, saj svetu zanjo ni več mar: »Ljudje pa od mojega daru so slepi / pribili me na prapor svoje želje: // z imenom mojim drejo preko mej / in manj kot vse zanima jih resnica.«
Tako kot vključevanje mitov v poezijo dosega univerzalnost in reinterpretacijo stvarnosti, tvori ta, skupaj s kroženjem letnih časov in vzorcev v naravi, iztekanjem mesecev in ur, neko krožno zaporedje, šifrirano realnost, uganko, urejen obstoj. Slednji se izraža z redom v strukturi, saj Senegačnik piše ritmično urejene jambske verze in jih spleta v namerno nepopolne sonete, katerih vsebina izstopa iz okvira zacementirane forme. Prav to je odsev resnice, ki ni zapustila tega sveta, temveč je le zamazana in se v svoji nejasnosti kaže nekje za besedami. Nekateri soneti so »prikrajšani« za tercini, ki naj bi osmišljali temo, zastavljeno v kvartinah, kar pomeni, da sonet ostane brez izteka v zgoščenost smisla. To se dogaja predvsem v ciklu Spregatev smisla: fragmenti, kjer se soočamo s skrajnostjo ugibanja pomena pojmov, ki ne more niti pričakovati smerokaza do odgovora in tako tudi ne tercin. Poleg italijanskega soneta zbirko odlikujejo posamezne enokvartinske in dvokvartinske pesmi, anapestni verzi, angleški sonet ter druge prefinjene oblike in sredstva, ki v sebi povsem enotijo vsebino, idejo in formo. Oči skozi cikle pesmi objema ponavljanje pojmov tišina, megla, sneg, molk, prsti, dlani, besede, barve, svetloba, zrak … Enostavni pojmi, ki pa so vezani v nenavadne zveze ali pa nosijo zaradi sobesedila edinstven skriti pomen, viden iz vzdušja, skozi prosojne besede. Zbirki ponavljanja zato ne gre očitati, saj vleče rdečo nit in enoti svojevrstno poezijo, obenem pa pesmi, z različnimi kombinacijami, ki jih ponavljajoči se pojmi tvorijo, med seboj ločuje in jih plete v nekakšno skupino povezanih individuumov.
Pogovori z nikomer najskrajnejšo točko dosežejo v ozaveščanju obstoja pojma zdaj, ki se venomer izteka v preteklost in se v svoji majhnosti razblini. Kako dolg sploh je ta zdaj? Imamo mero za trenutek? Če se zdajšnji trenutek manjša v neskončnost, to v meglo postavi naš obstoj nasploh. Smo hkrati nični in večni, obenem posamezni in del vsega: »prevelik zate Liliput je / in premajhen Brobdingnag«. Tako v dveh zaključnih verzih zadnje pesmi, ki bi lahko dešifrirala celotno zbirko, lirski subjekt odstre poglavitno resnico o ničnosti in neskončnosti obstoja.
