Natalija Milovanović: Samoumevno (Center za slovensko književnost, 2021)
Spomnim se, bil je januar, pozno popoldne. Nov začetek leta, hkrati konec lepega. Reka rdečih luči je osvetljevala strugo proti severu, se zgoščevala ob meji. Sneg, oprijemajoč se cestišča, je tiho škripal pod pnevmatikami. Vozniki, že v štartu naveličani poti, so spuščali sklopke, potniki mrmrali obrabljene hite, preverjali čakalne dobe na svojih napravah, tisti bolj vdani v usodo pa brali. Novoletni zastoji, v katerih se »gastarbajterji« vračajo na delo, so nekaj samoumevnega, kot je Samoumevno, ki v resnici to noče biti, naslovila svoj pesniški prvenec Natalija Milovanović.
Pesnica in prevajalka iz angleščine, nemščine, srbščine, bosanščine in hrvaščine je zbirko načrtno posvetila Mili, materi, materinščini. Na načrtnost nas opozori tudi epitaf, citat Yasemin Yildiz, profesorice germanistike in komparativistke, po kateri je lahko ideja »maternega jezika« produktivno razumljena kot »jezikovna družinska romanca«. To poraja fantazijo, da je zasnova maternega jezika posledica naravne telesne vezi, sorodstva in pripadnosti. Vztrajanje v njeni enkratnosti pa močno oporeka morebitnim novim pripadnostim. Tudi Natalija Milovanović, rojena leta 1995 na jugu, v Nišu, v Srbiji, je zgodaj izkusila večkulturnost. Odraščala je v Bosni in Hercegovini ter Sloveniji. Zdaj živi na severu, v Gradcu, v Avstriji. V svoji poeziji osvetljuje in raziskuje pripadnost, identiteto, jezik ter hkrati opozarja na politično in ekološko problematiko, med drugim tudi zastojev. Zastojev sredi kakršnega sem se znašla sama. Obmejnih, ki jih poznamo tako turisti kot tisti, ki so bili v upanju po boljših življenjskih pogojih primorani zapustiti svojo domovino, pa tudi bolj eksistencialnih.
Namišljena mejna črta, ki poteka po kopnem, morju, rekah, jezerih in deli območje med državami, tudi v njeni večinoma narativni poeziji, ni zgolj geografskega pomena. Je ločnica kultur, jezika, tujosti in tudi vojnih travm. Že v uvodni pesmi Veče nacionalnih manjina bralca nemudoma postavi ob bok lirskega subjekta, na oder kulturnega dogodka. Tam prvoosebna pesniška govorka nazorno prikaže urjenje v recitiranju, učenje z mehaničnim ponavljanjem, v katerega je bila prisiljena, s ciljem kulturne in jezikovne asimilacije: »Usta so mi s prsti razvlačili v široki slovenski ê […] iz jâza, ki je prepad, / je jézen stopil jàz, / svoj jêzik iz vode / pognal na jéziku. / Ozki é / je razprl čeljust pesmi. / I, Ć.« V pesmi je slutiti uporniški duh, ironijo in nekaj cinizma, ko v zadnji vrstici namigne na Kosovelov Kons 5. Posmehljiv posnetek živalskega glasu Milovanović namreč kljubovalno zamenja s končnico priimka.
Njena poezija, formalno zgrajena iz treh ciklov – »Dobar dan kako ste«, »gre« ter »en in isti stavek neštetokrat«, – ni zagrenjena ali jezna. Poimenovanja kažejo na delovanje ali bolje rečeno nefunkcionalnost vsakdanjih praznih dialogov. Prvi kot retorično vprašanje, izrečeno zaradi vljudnostnih konvencij, drugi, naslovljen s puhlico, ki mu je odgovor, in tretji, ki ponazarja krožno strukturo prvih dveh. Trije cikli me spomnijo tudi na trojnost mejnega prehoda. Prvi kot kontrola izhodne države, drugi kot prostor nikogaršnje zemlje, ki vodi naravnost do tretjega dejanja – vhoda proti cilju. Pomaknimo se torej k prvemu ciklu devetih pesmi, ki so – brez ločil – kartografija otroških spominov. So refleksija odraščanja lirske subjektke, refleksija selitev, vojne skozi prizmo vlog: vnukinje, nečakinje, tete, migrantke, hčerke, tujke, pesnice. »Kdo si ti / razen majhen vse / kar si doživel / in kar je bilo doživeto,« prevprašuje pesem MNZT. Vloge ženske so spremenljivka, prehajajo iz ene v drugo, medtem ko so moški tu vojaki ali preprosto starci. Pretežno ženski liki, ki jih srečujemo med verzi, pretakajo v sebi feministično podnoto. Nas nemara pesnica opozarja tudi na binarno delitev dedovanja, se sprašujem. Medtem ko materinščino dedujemo po mami, je domovina oziroma očetovina pridobljena po očetu, torej moškem. Vprašanje, o katerem razmišljam, me popelje do prvega prehoda.
Cikel se odpre s pesmijo Vaterland, ob kateri najprej pomislim na Prisego vojakov JLA. Države, ki je razpadla, in ljudi mešanih narodnosti, sprašujočih se, kot beremo v enem od verzov: »шта је отаџбина?« Na ozemlju, za katerega so prisegali, da ga bodo branili, služili svojemu narodu, so zarisane nove meje. Prebrano miselno povežem z gosenicami, brezkončno jekleno verigo iz plošč, ki se premika okrog vrste koles. Njim se ne da ubežati, kot kmalu ugotovim, tudi med verzi ne. Povzročajo namreč trenje že v naslednji pesmi, ker so skozi otroštvo pesniške govorke »marširale zgodbe / skozi življenje moje tete so se vozili tanki in jih izpisovali.« Pesnica v zbirki večkrat poudari »vse se je že zgodilo«, vendar lirski subjekt izrazi skrb ponovitve zgodovine, saj »danes gledam sestrinega otroka in me je strah […] bojim se da ne bo tudi ona nekomu govorila / ti povem tako je bilo molči nič več me ne sprašuj«.
Na obmejni kontroli se čas ne ustavi, le da zame in večino čakajočih teče v prazno. Tako kot v prazno porabljamo bencin in onesnažujemo zrak z izpusti. S prvo implikacijo ekološke problematike se srečam v pesmi Presih, kjer se »zliva morje razgrete pločevine«, in stopnjuje v Zastoji, ko se subjekt glede na količino toplogrednih plinov in porabljenega goriva sprašuje, kaj na to rečejo ptice, ribe in korenine. Všečen kontrapunkt onesnaževanju okolja nam pesnica ponudi v fizični obliki zbirke. Ta je že sama po sebi odgovor. Je družbena kritika oziroma pesniška zbirka, tiskana na recikliran papir. Ponovna uporaba vira je kot sonce, ki posije izmed vrstic in ki se, tudi kot edino barvno telo, pojavi na naslovnici knjige.
Moja zapornica se počasi dviguje in pas v nasprotno smer je prazen. Redkokdo stoji ali bolje rečeno vozi proti jugu, ker so: »vsi pogledi usmerjeni na sever / južno se vozijo samo dovolj / bogati ali pa pretirano / sentimentalni […].« Pesnica gnečo proti severu primerja tudi s potjo lososov, ki se odpravljajo v slano vodo, in poudari, da vračanje proti toku »pomeni resničen napor / a vsaj navigacija ni težava«. Ironično, a hkrati resnično dejstvo.
V drugem ciklu se znajdem v prehodnem obdobju, ki ga lahko primerjam z nikogaršnjo zemljo, pasom med dvema državama. Tu se vzdušje začne spreminjati. Podobe vojne zamenjajo slike življenja v različnih krajih (Prijedor, Sarajevo, Ljubljana, Budimpešta, …), njih utripa, ovekovečega v podobah letnih časov. Meja je tokrat povezana s potovanjem, vtisi, spomini in refleksijo doživetega. Srečam se z opozorilom, v katerem pesnica jasno pove, da udobje ni bilo prioriteta, temveč varnost. Lirski subjekt je pogosto sam, razen ko: »dve tujstvi data domačnost.« Na tej točki tudi opazim povezavo med poimenovanji treh ciklov in osamljenostjo ženske entitete, ki se preko cikla spreminja, odrašča. Velik del pesmi se zgodi ponoči. Večina socialne mreže pa živi v preteklosti. Z dvojino se tako srečamo redko, pogosteje proti koncu cikla, z množino le enkrat, pa vendar je: »zgodba o enem samem človeku / […] nujno zgodba o razmerjih, v katera je ujet.« V »gre« so moški tokrat delavci, verniki, ribič, med ženskami pa izstopa Jana kot edina, ki nosi ime, in babica kot podoba vzdržljivosti, ki je sita molka.
Bolj kot se bližam meji vhodne države, torej tretjemu ciklu, bolj razpoznavam zrelo razmišljanje subjekta in njeno raven čustvovanja. Ob vstopu v zadnjih devet pesmi razberem, da so te posvečene pesničini ljubezni do jezikoslovja. Tu besede vse bolj vešče niza v verze, jih piše poševno, postavlja v oklepaje. Ločila subtilno umanjkajo ali se pojavijo, ko so potrebna. Izrazito je opazen motiv molčanja in seveda jezika, ki je »do tišine bičan / s prisilo ponavljanja.« Tretji cikel »en in isti stavek neštetokrat« odraža odraslost, pa tudi samozavedanje v zgodovinskem trenutku, ki ga Milovanović prepleta z osebno izkušnjo in sedanjostjo. Pesnica ne zdrsne v banalnost, ampak me kot bralko pripelje pred kipeče besede, s katerimi me prepriča, da ljubezen ne gre le skozi želodec, ampak tudi skozi ušesa. Jezikovni dogodki niso naključni, ampak dobro premišljeni. Veže jih ritem in prefinjen občutek za paronime, ki jih pušča v verzih. V pesmi Brestanicajopič pesniška govorka pomolči pred vsakim odvisnikom. Mislim, da se v svoji poplavi spominov boji, da bi se zgodovina vendarle ponovila. V iskanju replike končam pred pesmijo 20, kjer se poleg babiceironlady, babicetrdažile pojavi tudi motiv očeta. Zadnji verz pa mi pritrdi, da se ljudje z zgodovine ne učimo.
Zbirka Samoumevno je osebnoizpovedni zemljevid, katerega lirski subjekt je kompas, ki kaže pot v pravo smer. Je želja po premagovanju jezika nasilja z večzvočnim jezikom ljubezni. Prispem na cilj in moja vrednostna sodba je jasna. Če med branjem še ni postalo samoumevno, da je zbirka, ki je prejela nagrado za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu 2021, polnokrvno in aktualno branje, dovolite, da to ponovim. Zbirka je dovršena. Posamezne pesmi pa so tako dobre, da me kličejo nazaj med svoje verze.
