Neža Zajc, rojena 24. januarja 1979, resno piše od leta 1998. Najprej je začela s prozo. Potem se ji je notranji izraz – v trenutku smrti njenega deda pesnika Daneta Zajca – tistega poznega jesenskega večera leta 2005 samodejno prelil v verzno obliko, ki je naposled do potankosti ustrezala njenemu klicu po samoizrazu. Slednji v prvi vrsti nosi poleg poetičnega navdiha tudi globokoosebno misel.
Šele leta 2014 je izšel njen prvenec z naslovom Ime gore, pri založbi Kud Logos, ki obsega 384 strani. Leta 2019 je izšla druga pesniška zbirka Igla v mrku pri založbi Inštitut Nove revije, lansko leto pa pri Slovenski matici njena tretja pesniška zbirka z naslovom Brez slovesa.
Neža Zajc piše neprestano. Poezijo razume molitveno in kot esencialni del lastnega življenja. Drugače je po osnovni izobrazbi slovenistka in rusistka, doktorica zgodovine, zaposlena kot znanstvena sodelavka in raziskovalka na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Preučuje najstarejše slovanske rokopise in rokopisne zapuščine tudi poznejših avtorjev, še najraje pesnikov. Je avtorica šestih znanstvenih monografij, med katerimi velja omeniti Uvod v poetiko Anne Andrejevne Ahmatove, in urednica številnih znanstvenih zbornikov, naj omenimo zbornik z naslovom Poezija in smrt ter Pesmi in igre Daneta Zajca.
