Lucija Stupica je pesnica, prevajalka in oblikovalka interierjev. Je soustanoviteljica Festivala Pranger, ki ga je sooblikovala med letoma 2004 in 2010. Njen prvenec Čelo na soncu (Študentska založba, 2000), ki ga je predstavila skupaj z vilonočelistom Igorjem Mitrovićem, je dobil nagrado za najboljši prvenec in nagrado zlata ptica. Drugo zbirko Vetrolov (Študentska založba, 2004) sta s plesalko Malo Kline nadgradili s kratkim filmom Anagram, poezija iz Otoka, mesta in drugih (Študentska založba, 2008) pa je združila fotografije arhitekta Mateja Mljača in glasbo Bojana Cvetrežnika in Danijela Černeta ter bila nominirana za Veronikino nagrado. Sledili sta mednarodni nagradi, nemška Hubert Burda, ki so jo podeljevali v sklopu Petrarcine nagrade za evropsko literaturo, in švedska Klaas de Vylder za priseljene avtorje. Točke izginjanja (LUD Literatura, 2019) so bile nominirane tako za Jenkovo kot Veronikino nagrado, v knjižnih prevodih pa izšle v švedskem, hrvaškem in španskem jeziku, decembra 2024 pa še pri britanski založbi Arc Publications. Magnolija. Njena zgodba (Goga, 2024) je pesničin poskus pisanja pesmi v prozi. Lucija Stupica danes živi v Stockholmu na Švedskem.
