Foto: Jože Suhadolnik
Anja Novak (1991) je gledališka in filmska igralka, performerka, pesnica in pevka, zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani. Leta 2015 je z avtorskim projektom Imela bi otroke, vrt in petnajst zajcev magistrirala iz dramske igre na ljubljanskem Agrftju. V projektu je raziskovala preplet odra, poezije in glasbe na osnovi lastnih tekstov. Poleg dela v SMG ostaja dejavna tudi na neodvisni sceni in na filmu. V eksperimentalnem glasbenem projektu Dviganje glasu se z glasbenikom in skladateljem Dragom Ivanušo, s Tomažem Gromom in Lolo Mlačnik postavi v vlogo inštrumenta, glasu, telesa, pesnice in performerke. Ustvarja tudi v okviru performativne platforme Via negativa, se študijsko ukvarja s petjem ter raziskuje psihodramo. Sodeluje z umetnico Nino Dragičević ter je del šansonjerske ekipe Svetlane Makarovič. Že od srednješolskih let deluje na področju različnih neodvisnih literarnih platform.
Leta 2019 je prejela Borštnikovo nagrado za mlado igralko v predstavi še ni naslova režiserja Tomija Janežiča v produkciji SMG. Leta 2017 Borštnikovo nagrado za igro za Človek, ki je gledal svet. Leta 2015 akademijsko Prešernovo nagrado za avtorski projekt Imela bi otroke, vrt in petnajst zajcev, leta 2014 akademijsko Prešernovo nagrado letniku za predstavo 1981 ter na festivalu slovenskega filma v Portorožu Vesno za glavno žensko vlogo za lik Jasne v kratkem filmu Prespana pomlad režiserja Dominika Menceja. Konec avgusta leta 2020 je izdala svoj pesniški prvenec Rane rane, ki je bil nominiran za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu istega leta.
Ljubi zajce in nima facebooka.