Foto: Branka Hobič
Stanislav M. Maršič, rojen na Melincih v Prekmurju. Po končani osnovni šoli in gimnaziji študij v Ljubljani in Torinu. Zatem nekajletno pedagoško delo v dijaškem domu Celovške Mohorjeve. Od leta 1986 do upokojitve zaposlen pri Celovški Mohorjevi založbi najprej kot korektor in lektor, zatem pa dolga leta kot lektor in občasno kot prevajalec. Z Janezom Žurgo soavtor knjige Čudodelnik s Primskovega. Jurij Humar, 1819–1890. Pisec člankov za revijo Družina in dom ter za koledar Celovške Mohorjeve.
Kot soprevajalec se je Stanislav M. Maršič podpisal pod sedem, kot samostojni prevajalec pa pod 28 knjig. Samostojni prevodi obsegajo več otroških knjig (npr. avtorjev Willija Fährmanna, Annegert Fuchshuber, Gabriele Russwurm-Biró, Elisabeth Streit-Maier), štiri šolske učbenike, planinski vodič (Helmut Teissl: Julijske Alpe), biografijo (Angelika Daiker: Prijel me je za roko – hoja male sestre Magdeleine po stopinjah Charlesa de Foucaulda), pedagoško literaturo (Jesper Juul: Šolski infarkt), življenjski priročnik (Hans Jellouschek: Pozornost v partnerstvu), katehetski priročnik (Egon Kapellari: Ko človeka dviga duh), poljudnoznanstveno delo (Manfred Spitzer: Digitalna demenca). Na lep odmev so naleteli prevodi kratke proze avtorjev Josepha Rotha (Legenda o svetem pivcu), Hansheinza Reinprechta (Nekoč je živel zmaj), Ericha Hackla (Slovo od Sidonije; ta pretresljiva povest je izhajala tudi kot podlistek v celovškem tedniku Nedelja) in Christine Nöstlinger (Ko se je moj oče hotel poročiti z materjo Anne Lachs; branje te knjige sijajne otroške avtorice je priporočilo tudi Društvo Bralna značka Slovenije).
