Srečko Fišer, 1953, je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Dve leti je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu, od leta 1981 je zaposlen kot lektor v SNG (prej PDG) v Novi Gorici.
Že od študijskih let se ukvarja s prevajanjem. Največ prevaja iz angleščine in italijanščine, a tudi iz francoščine ter srbskega ali hrvaškega jezika. Prevedel je dela pomembnih svetovnih pripovednikov (H. James, G. Verga, U. Eco, V. Woolf, I. Svevo, I. Calvino, E. Morante, K. Ishiguro, W. Faulkner, G. Eliot, E. Hemingway), dramatikov (L. Pirandello, P.P. Pasolini, E. De Filippo, J. Webster, C. Goldoni, A. B. Ruzante, H. Barker, E. Ionesco, S. Shepard, P.de Marivaux, J. Giraudoux, P. Barnes, S. Beckett, D. Ives, C. Gozzi, Ch. Marlowe, P. B. Shelley, W. Shakespeare), pesnikov (T. Tasso, W. Shakespeare, Michelangelo, Petrarca) in piscev razprav in esejev s področja humanistike (A. Momigliano, E. Garin, G. Levi); za prevajalske dosežke je prejel Sovretovo nagrado (1997) in Bevkovo nagrado (2001).
Piše bolj ali manj priložnostno različne književne zvrsti, največ se je nabralo gledaliških besedil: Vonj poljskega zajca (mladinska basen, 1996), Tistega lepega dne (po C. Kosmaču, 2000), Prihodnje, odhodnje (nominacija za Grumovo nagrado 2004), Medtem (po motivih P. Levija; Smoletova nagrada za dramsko besedilo na festivalu Borštnikovo srečanje 2005), Energija vetra (2007), Nestalno nebo (nominacija za Grumovo nagrado 2009), Pogovori, samogovori (po C. Kosmaču, 2010), Čas je krenil svojo pot (2014), Nad nami modro nebo (2015), Verjemi (2017).
