Ivo Svetina je eden pomembnejših slovenskih pesnikov in dramatikov, ki se je uveljavil v drugi polovici šestdesetih let. Diplomiral je leta 1977 iz primerjalne književnosti in literarne teorije. V poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih je deloval v eksperimentalnih gledališčih, bil član literarne skupine 441 ter se kasneje zaposlil kot dramaturg in urednik na nacionalni televiziji. Med leti 1985 in 1992 je deloval kot dramaturg in umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, služboval na Ministrstvu za kulturo, od leta 1998 naprej pa je direktor Slovenskega gledališkega muzeja. Za svoja pesniška in dramska dela je prejel več nagrad, med njimi leta 2005 Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko Lezbos in Jenkovo za za Pranger izbrano zbirko Sfingin hlev (Goga 2010). Izdal je več kot 20 pesniških zbirk, napisal več gledaliških iger, pravljic in esejev. Med drugim prevedel tudi mite južnoameriških Indijancev, Shakespearovo tragedijo Romeo in Julija, Tibetansko knjigo mrtvih in Tri tibetanske misterije (tradicionalne tibetanske igre).
Svetinova prva samostojna pesniška zbirka, ki je izšla leta 1971, nosi naslov Plovi na jagodi pupa magnolija do zlatih vladnih palač. Med bolj znanimi pesniškimi zbirkami so še Botticelli(1975), Joni (1976), Dissertationes (1977), Almagest (1991), Glasovi snega (1990), Disciplina bolečine (1993), Zakoni vode in lesa (1997), Svitanice (1998), Lesbos (2005), Vrt pozabe (2005) ter Pes in Perzijci (2008). Poleg poezije pa ustvarja Svetina tudi poetične drame, ki so postavljene v oddaljene zemeljske, mitološke in duhovne svetove. Njegov idejni svet se napaja v vzhodnih kulturah, religijah in filozofskih sistemih. Med bolj znanimi dramskimi deli so Lepotica in zver (1985), Biljard na Capriju (1986), Šeherezada (1988), Tibetanska knjiga mrtvih (1992) in Tako je umrl Zaratuštra (1995). Svetina pa je znan tudi kot esejist in pisatelj otroških pravljic – Aves, ptičji kralj (1990), Pravljica o jari kači (1990), Deček in muha (1990), Kozel vrtnar(1993), Belin (1997).
