Vid Sagadin Žigon

foto: arhiv ZUK Murakon

Vid Sagadin Žigon je Don Kihot slovenske literarne scene. Obdan s samimi sanchi pansi se že vrsto let (brez)uspešno bori z mlini na veter. V čast mu je, če lahko njegova besedila v srcu razmišljujočih ljudi vzbudijo vsaj iskro upora ali kljubovanja v teh razčlovečenih časih. Njegov moto je, da je treba braniti resnico svoje eksistence z umetniškimi sredstvi, mentalno potenco in iskrenostjo do samega sebe. Poleg esejev piše tudi (ali pa predvsem) pesmi, pred njim je izid nove zbirke (Metamorfoze), prvi dve (Drevored, 2010, in Špilunga, 2015) pa sta že razprodani. Strinja se s Castanedovo definicijo bojevnika, ki se odreče vsemu, razen svoji nadzorovani norosti, zato zlepa ne bo odložil meča v borbi za Resnico, Lepoto, Dobroto in kar je še takih zarjavelih artiklov v zaprašeni ropotarnici Idej. Njegovi eseji govorijo o vsem, kar ste si želeli vedeti, pa si niste upali niti vprašati.