Klarisa Jovanović

Foto: arhiv pesnice

Klarisa Jovanović, profesorica francoščine in primerjalne književnosti; pesnica, glasbenica in književna prevajalka. Prevaja leposlovje iz novogrščine (Nagrada Društva grških književnih prevajalcev, 2004), makedonščine, srbščine in hrvaščine, italijanščine in francoščine. Piše poezijo in kratko prozo. Objavljati je začela po končanem študiju, njene pesmi najdemo v literarnih revijah Sodobnost, Nova Atlantida, Dialogi, Primorska srečanja, Mentor ter v prilogah Dnevnika in Gorenjskega glasu; večkrat so bile prebrane tudi v Literarnem nokturnu nacionalnega radia. Doslej so izšle tri pesniške zbirke: Zgiban prek Mure (Lepa beseda, 2007, nominirana za najboljši prvenec), Kimono, na otip (Založba Pivec, 2013) in Izgnana (KUD Zrakogled, 2018).

Kot glasbenica z bogato diskografijo se posveča zlasti reinterpretaciji ljudske pesmi in izvajanju uglasbene poezije, tudi lastnih pesniških besedil. Izdala je 10 cd-jev, od tega 7 avtorskih projektov. Sodeluje z domačimi in tujimi glasbeniki, zadnja leta največ s spremljevalno skupino Della Segodba, ki jo sestavljajo Luka Ropret, Vasko Atanasovski, Nino de Gleria in Marjan Stanić. Z njimi je posnela 3 cd-je: Od ljubezni (Celinka, 2011), Medinteran (Celinka, 2013) in Amandolat (2016).

Klarisa Jovanović piše in nastopa tudi za otroke. Za nacionalno televizijo je posnela številne videospote na témo slovenske ljudske pesmi.

Je članica Društva slovenskih književnih prevajalcev, Društva slovenskih pisateljev in Društva PEN.

Od leta 2006 živi in ustvarja v Lendavi.


Barbara Korun o zbirki Izgnana (KUD AAC Zrakogled Koper, 2018): “Sugestivna, temna, zbita, neznosno prepričljiva v svoji evokaciji: prej ljubljenka doma, zdaj prostovoljna, samo-izgnanka iz očetove hiše. Groza varnosti doma, neznosna bližina močnih teles, sorodnikov, moških in ženskih, ki obrezujejo mlado bitje po svoji podobi, podobi edino znanega sveta, nasilnega, a varnega. Govorijo škarje, govori prt, govorijo živali, govorijo prstena tla v izbi, temni izbi brez oken in vrat. Podtalna, telesna, nema groza otroka. Pogum za izstop, izpostavljenost osamelosti, brezpotje, popolnoma odprta zvezdna noč. V osemnajstih kratkih slikah z epilogom: nemi krik, ponos samozavedanja, samotnost samosvoje poti. Ritmično-zvočno vrhunsko oblikovana  narativna poema je sočutno pospremljena spremno besedo, ki doživetje prebranega zaokroži s pretanjenim, inteligentnim in teoretsko argumentiranim razmišljanjem.”